Ljudje

Zato, ker nisem molčala, mirno spim

Marija Šelek
22. 2. 2021, 22.00
Posodobljeno: 23. 2. 2021, 23.58
Deli članek:

Dijake, ki zahtevajo šolo, je podprla javno – z iskrenim govorom pred univerzo v Mariboru. Bilo jo je strah, a je šla nato domov pomirjena kot že dolgo ne. Prvič v življenju so jo popisali policisti, na družbenih omrežjih ostro napadli, mnogi pa so jo tudi poklicali in ponudili pravno pomoč, če bi jo potrebovala. V Slovenijo je prišla pri 16 letih in postajala vedno bolj ponosna Štajerka, ki jo boste za stalno težko premaknili iz Maribora. Med študijem elektrotehnike je bila med 149 kolegi edina ženska, študij pa je končala kot najboljša v generaciji. Je razbijalka predsodkov o inženirkah in navduševalka deklet za tehnične poklice.

Šimen Zupančič
dr. Emilija Stojmenova Duh: "Najhuje je, da postajamo vedno bolj tiho."

Tako dolgo ste v Sloveniji, da je verjetno že težko pogledati na nas »od zunaj«?
Ko sem se pripravljala na selitev v Slovenijo, so me v Makedoniji vsi opozarjali na to, da so Slovenci zelo zadržani in hladni, da samo delajo, sploh nimajo prijateljev, se ne družijo in da tam družina ne pomeni zelo veliko. Ampak to ni res. V marsikaterem pogledu ste Slovenci bolj povezani s širšo družino kot pri nas. Pričakovala sem zadržane ljudi in se znašla na Štajerskem, kjer nihče ni zadržan! (smeh) Kar sprejeli so me, češ, ti si naša. V Makedoniji so mi tudi govorili, da v Sloveniji ne jedo kruha.

Imate Makedonci radi kruh?
Da, ampak ne tako kot Slovenci! Slovenski kruh mi je bil takoj všeč in še vedno ga veliko pojem. Če me kdo vpraša, kaj je res tipično za Slovence, je to gotovo šport. Ko sva šla z možem na Pelješac, takoj prepoznaš, v katerem avtu so Slovenci – ali ima na strehi jadralno desko ali pa kolesa. Ko me je kot dijakinjo ali študentko poklicala mama in sem bila na sprehodu, se je vedno začudila. Na sprehod greš, če je kaj narobe, sicer pa ne. (smeh) Tudi jaz sem že posvojila to slovensko navado, da moraš biti aktiven. Pa hribi! Mariborčan, ki ne gre na Pohorje vsaj med vikendom, ne obstaja!

Brošuro za šolanje v Sloveniji ste slučajno našli med brskanjem po redovalnici. Kako si razlagate, da so vam profesorji v gimnaziji v domači Vinici to možnost zamolčali?
Ker tako pač delujejo. Vem, da je težko razumeti, ampak običajno so bile take stvari rezervirane za izbrane. Že od osnovne šole sem bila v razredu z otroki iz privilegiranih družin – otrok župana, ravnatelja, otroci glavnih v tobačnem podjetju. Moji starši niso bili na nobenem visokem položaju, res pa so bili izobraženi – oče je prometni inženir, mati ekonomistka. V našem kraju na tekmovanje niso poslali tistega, ki največ zna, ampak »pravega« otroka. V osnovni šoli je učiteljica za tekmovanje iz makedonščine izbrala svojo favoritko, šele kasneje, ko se je izkazalo, da to dekle na tekmovanje ne more, je dala priložnost meni. Postala sem državna prvakinja v znanju makedonskega jezika. Prav zaradi tega sem si želela v okolje, kjer nihče ne bo vedel, kdo so moji starši, ampak bo pomembno, kdo sem jaz. Ko sem v redovalnici našla brošuro o šolanju v Sloveniji, sem takoj zagrabila priložnost. Za prijavo sem potrebovala tudi priporočila profesorjev in z vespo sem se vozila ponje od učitelja do učitelja. Šele ko je prišlo pismo iz Slovenije in me je nekdo moral peljati na razgovor v Skopje, sem o vsem povedala staršem.

Kako dekleta navdušiti za naravoslovje, inženirstvo? Kdaj moramo začeti?
Največji problem vidim v tem, da deklicam začnemo prehitro govoriti, češ matematika in fizika sta bolj za fante. Nenamerno so tudi moji starši skorajda naredili to napako, saj so mi pri vpisu na fakulteto svetovali ekonomijo, ker da je za dekleta primernejša od elektrotehnike. A na srečo sem trmasta in bila sem odločena. Kadar fantom kupujemo tehnične igrače ter deklicam kuhinje in punčke, jih že usmerjamo. V osnovni šoli usmerjamo fante in dekleta drugače, nato pa začnemo v srednji šoli dekletom prigovarjati, naj se odločijo za študij naravoslovja. To je absolutno prepozno! Že v osnovni šoli moramo nehati prikazovati naravoslovje kot nekaj težkega in puncam manj razumljivega. Nasploh velja, da je naravoslovje zahtevno. Ne, ni! Zahtevno je takrat, ko ti nekdo ne zna pokazati in razložiti snovi na ustrezen način. Sicer pa menim, da nas v naravoslovju ni premalo. Pri svoji raziskovalni ekipi sem opazila, da bolj ko smo v ekipo vključevali strokovnjake drugih ved, uspešnejši smo postajali.

Na začetku nagovora dijakom ste priznali, da vas je strah. V tem času je verjetno prav zaradi strahu tako veliko tišine. Ali čutite strah kolegov z različnih področij?
Res je, veliko nas je strah in si tega niti ne želimo priznati. Zato sem to namerno in iskreno povedala. Verjamem, da je tudi naše otroke danes marsičesa strah – kako bo z zaključnimi izpiti, marsikdo ima domače razmere v razsulu, njihovi starši so izgubili službo … Take strahove raje zadržimo zase in potem menimo, da smo v tem edini. Zato se mi zdi pomembno strah izraziti naglas. Nikoli doslej pa me ni bilo strah, da bi kaj povedala javno. Zdaj me je. Odkrito povem, da se doma vedno pogosteje pogovarjamo o tem, da morda ne bi bilo tako slabo oditi v tujino.

Prvič se o tem resno pogovarjate?
Prvič. Moj mož dela v Silicijevi dolini, v ameriškem podjetju, in kljub temu da sva imela oba zelo dobre ponudbe za selitev, ni bilo to nikoli v najinih mislih. Od nekdaj meniva, da je Slovenija idealno okolje, tukaj si želiva vzgajati otroka; zdaj pa vedno bolj razmišljamo, da bi vsaj za nekaj časa šli drugam. Naj povem, da nisem članica nobene politične stranke – vedno sem dobivala prošnje za strokovno pomoč od politikov tako z leve kot desne, tako z lokalnih kot državnih ravni in evropskih politikov. Vedno sem rada pomagala in nihče s tem ni imel težav. Ko sedaj pomagaš dijakom, ki te prosijo za podporo, in tega preprosto ne moreš zavrniti, si pa takoj napaden. V takem svetu – kjer je dobro, če pomagaš samo enim, in narobe, če drugim – ne želim živeti. Še najhuje pa je to, da postajamo vedno bolj tiho. Politiki sami nimajo takšne moči, če jih nekdo ne podpira; podpiraš jih pa tudi s svojo tišino. Seveda izkoriščajo ta naš strah – bojimo se, ker vidimo, kaj vse se lahko zgodi. Zato počasi zavlada apatija. Zadnje čase se pogovarjamo samo še o politiki, jaz pa si želim pogovorov o nogometu, glasbi, o svojem delu …

Več v reviji Zarja Jana, št. 8., 23. 2. 2021

Šimen Zupančič
V vinogradu v vasi Šmarje pri Kopru ob sistemu Libelium, ki se sam napaja s sončno celico, v njem pa senzorji merijo vlago, temperaturo, električno prevodnost v zemlji. "Bolezni na trti so povezane z vlago in na osnovi zbranih podatkov lahko kmeta pravočasno opozorimo, da ustrezno ukrepa.«