Ljudje

Čakanje na rešitelja je otročje

Marija Šelek
1. 3. 2021, 22.00
Deli članek:

Skozi najtežje preizkušnje v življenju si je pomagala z jogo in meditacijo, obe je tudi poučevala, vmes pa diplomirala iz prava. Izjava kolega, da mu ni všeč, kakšen človek je postal zaradi dela v pravu, jo je spodbudila, da gre na samostojno pot. Že trinajst let svetuje podjetjem pri upravljanju stresa, o razvoju čustvene inteligence in dobrih odnosov na delovnem mestu. Da bi razumela vzroke za nastanek problemov v podjetjih, se je pred štirimi leti vpisala na Univerzo Sigmunda Freuda. Znanje ji pomaga tudi pri uvidu v trenutno dogajanje v naši družbi, do katerega je kritična in jo skrbi.

Zarja Jana
"Že to je problem, da Slovenci izražanje kritike in jeze dojemamo kot nekaj negativnega. "

Pri svetovanju v podjetjih opaža, da prirejajo veliko delavnic o komuniciranju, reševanju konfliktov, ampak vse to je po njenem mnenju deset korakov naprej. »Treba je iti nazaj, v človeka, v njegovo samozavedanje, obvladovanje čustev – v osnove: zakaj tako razmišljam, zakaj sem tak? Ko imate zadovoljnega zaposlenega, ki se dobro počuti v svoji koži, je tudi produktivnost večja. Ljudje so željni najosnovnejših vrednot, povezanih z najosnovnejšimi potrebami – biti slišan, viden, pripadati, in ker tega nimajo zapolnjenega, so nezadovoljni.

Specializirani ste za upravljanje stresa. Se da mladostnike, otroke naučiti, kako se spopadati s stresnimi situacijami v življenju? Kaj moram jaz kot mama storiti, da bo mojemu otroku pozneje v življenju lažje?
To me velikokrat vprašajo ljudje, ki hočejo imeti instantne praške. Ne gre za eno ali dve dejanji, gre za proces vzgoje. Če želi mama uravnati otrokov stres, mora biti uglašena z njim – ga poslušati, prepoznati njegove potrebe in predvsem znati otroka potolažiti. Če ga ne bo znala potolažiti, pri sebi ne bo zgradil mehanizmov za spopadanje s težavami in bo zrasel v osebo, ki se bo napačno spopadala s stresom. Dobra in primerna vzgoja otroka preprečuje kasnejše težje in daljše težave s stresom. To je vse, kar lahko mama naredi –  hkrati pa je ogromno. Za vzgojo, ki bi preprečevala vsaj nekaj stresa v odraslosti, je dobro, da mama ve, kaj otrok v katerem obdobju najbolj potrebuje, da je z otrokom uglašena, da ni sama pod velikim stresom, ker ima tako več energije, da svojega otroka razume, posluša in opazuje.

V podjetjih so ljudje pod ogromnimi pritiski tudi zato, ker v njih sobivajo različne generacije. Starejši se s stresom spoprijemajo drugače – tako da so tiho, še več delajo in potrpijo, mlajši pa so povsem drugačni. Imajo druge vrednote: hiter uspeh, svobodo, individualnost, nimajo potrpljenja za stvari, ki se jim zdijo nesmiselne, zato gredo prej iz podjetja, če tega tam ne dobijo.

Iz mnogih organizacij, tudi iz zdravstva, ljudje odhajajo zaradi slabih odnosov, ne toliko zaradi slabih dohodkov, kolikor čudno se morda komu to sliši, kajne?
S tem, da so pogostejši vzrok za odhod iz podjetja slabi odnosi, bi se kar strinjala. Vsaj tako mi rečejo. In mlajše generacije zaradi slabih odnosov podjetje zapustijo prej, skorajda takoj, medtem ko starejši trpijo dlje časa, saj so prepričani, da je potrpeti vrlina. Trpljenje je povezano s slovensko mentaliteto, da je to nekaj dobrega. Moralno si boljši, če trpiš.

Od kod to izvira?
Nekaj iz religije, nekaj iz vzgoje. Če ti avtoriteta reče, da je to prav, in te za to tudi nagradi, je to odličen mehanizem, ki vztraja in vzgaja naprej ukročene trpeče ljudi.

Že nekaj časa smo v tej epidemiji ujeti v neko otopelost, smo v stanju, ko moramo potrpeti. Pojavljajo pa se tudi pobude ljudi, da se moramo zbuditi. Kako si take pozive raztolmačiti? Kateri so sploh razlogi, da se človek ne »zbudi«?
Zbuditi se ne moreš, če se najprej ne zavedaš, da spiš. Kako globoko spimo, se niti ne zavedamo, dokler ne gremo v prebuditveni proces. Da bi nas zbudil nekdo drug (veliki rešitelj), pa je fantazija. Čakanje na rešitelja je otročja pozicija. Mi kot družba simbolično psihično še nismo odrasli, še vedno smo otroci – in to majčkeni. Če bi hoteli, da nas zbudi nekdo drug, mu je treba to najprej dovoliti. Z zmerjanjem in žaljenjem tega zbujanja gotovo ne bo. Žaljenje, pritisk in teror majčkenega otroka uspavajo, ker ga vržejo v travmo. Tovrstna travma je potlačenje, ki ne dopušča izražanja volje, ta je zatrta. Brez svoje volje pa ni prebujanja, je le čakanje na očeta, da ti pove, kaj storiti.

Več v Zarji Jani, št. 9, 2. 3. 2021