Ljudje

Ksenija Konvalinka: sejalka prijaznosti

Marija Šelek
11. 3. 2021, 12.12
Posodobljeno: 11. 3. 2021, 13.00
Deli članek:

Naši članki pod njenimi zlatimi rokami oživijo in pogosto sem čisto navdušena, ko vidim lastne besede oblikovane v članek s Ksenijinim podpisom. Dva dni pred tiskom naše revije skupaj s tehnično urednico Vido res gara, a nikoli ne tarna, vedno te sprejme z nasmehom. Ko bi jo morali razvajati mi, je ona tista, ki bo prva skuhala čaj ali kavo. In čisto preč smo od radosti, ko v uredništvo prinese kakšno od sveže pečenih dobrot, zaradi katerih vstane ob nečloveških urah. Kuharski pokal si zasluži za svojo slavno pehtranovo potico, ki jo pripravlja po starem družinskem receptu. Umetniška duša, katere drugo ime sta prijaznost in toleranca.

Šimen Zupančič
Obrazi Zarje Jane: Ksenija Konvalinka

Pred Ksenijo pravzaprav ne smeš tarnati, ker je v njeni naravi, da ti bo želela pomagati. Ko sem se ji pred tremi leti pridušala, kaj naj oblečem za našo slavnostno prireditev Slovenka leta in da se morda vidim v »eni elegantni kikli«, mi je takole skromno odgovorila: »V veselje bi mi bilo, da ti krilo sešijem jaz.« In mi ga je! Z nasmehom. Vse, česar se loti, je lepo na oko: poleg naših člankov tudi njene že v uvodu omenjene dobrote, glinene posode in krožniki, ilustracije. Je namreč tudi izvrstna ilustratorka, ki vskoči, kadar fotografija ne more povedati vsega, s svojimi ilustracijami pa je čarobno popestrila tudi slikanico naše Katje Božič Dudožer in Jakova duda.

Od medicine do mode. Kot odraščajoče dekletce iz Radovljice jo je veselilo prav vse – od matematike, kemije, likovnega pouka do lumparij na dvorišču. »Od malega sem tudi rada risala in ves čas nekaj ustvarjala. Pri dvanajstih letih sem na primer pretapicirala prababičin starinski stol, šivala obleke, naslikala triglavega zmaja na steno in pisala kratke znanstveno-fantastične zgodbe. Rada sem igrala šah.« 

Po koncu osnovne šole je šla na gimnazijo v Ljubljano in živela z omico, očetovo mamo. »Imeli sva se prav lepo. Rada sem jo poslušala in marsikaj me je naučila, na primer kako narediti jajčni liker in elegantno odplesati dunajski valček. Ples me je tako očaral, da sem nekaj časa celo trenirala latinskoameriške in standardne plese.«
Kar samoumevno je bilo, da bo po gimnaziji sledila očetu in dedku ter se vpisala na študij medicine. Pa jo je še siloviteje zamikal šah – je sijajna šahistka, čeprav vas bo odpravila z zamahom roke in izjavo, da je šah igrala v času, ko je bila bivša domovina šahovska velesila in ženski šah še ni bil na taki ravni kot danes.
Čar medicine je bledel in na precejšnje razočaranje domačih se je prepisala na takrat novejši oddelek za tekstilno oblikovanje na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Pet let je delala kot modna oblikovalka v Novem mestu in nato v Kranju, ko je postala mamica, pa je zaprosila za status samozaposlene v kulturi in se začela ukvarjati z računalniško grafiko. »Če mož Vojan ne bi bil tako navdušen programer in ves čas na tekočem z računalniškimi novostmi, bi danes gotovo počela kaj drugega. Sproti sem se učila, kar je bilo treba, in v tridesetih letih oblikovala precej knjig, predvsem učbenikov in priročnikov, revij in plakatov za različne naročnike.« Med drugim je šest let tehnično urejala revijo Otrok in družina.

Radi se imamo. Letos bo petnajst let, odkar je prišla na takratno Jano. Tehnična urednica Vida je šla na porodniški dopust, Ksenija naj bi jo nadomeščala eno leto, a je ostala do danes. Še dobro, da je niso izpustili iz rok. Poleg člankov v sprednjem delu revije oblikuje strani, ki potrebujejo poseben pristop, čas in ljubezen: Rožni kotiček ter Naravno in enostavno sta le dve izmed njih. Sem spadajo tudi priloge, predvsem pa naša posebna izdaja Pomagaj si sam, ki jo je likovno zasnovala prav ona in jo oblikuje vse od prve številke pred desetimi leti.
»Včasih je bilo oblikovalcev več, danes pa sva dve. Z Vido je delo čisti užitek, polna je zabavnih modrosti in idej, in včasih se zalotim, da jo potem doma citiram. Dolgi petki so sicer naporni, ampak to se pozna šele v soboto. V nedeljo pa že počnem kaj drugega, sem že v drugi zgodbi, delavnik samozaposlenega je pač takrat, ko je delo.«
Pravi, da je biti del uredništva Zarje Jane neverjeten privilegij. »Hvaležna sem za vsak dan, ko soustvarjam revijo, v katero je vloženo vsak teden ogromno energije, znanja, entuziazma in predvsem sočutja do bližnjega. Radi se imamo in se podpiramo. Včasih se spustimo v zanimive debate, znamo se tudi poveseliti in upam, da tale koronski čas vendar enkrat mine in se vrne nekaj stare rutine.«  
Najraje ji prisluhnem, kadar pripoveduje o številnih preplesanih večerih v razburljivih študentskih časih in kadar povsem padeva v debato o modi. Je neutrudna garačka, ki vedno najprej pomisli na druge in njihovo dobrobit, in ne vem, ali sploh kdaj nase. Morda takrat, ko si kupi kakšno lepo pletenino.

Še malo več o Kseniji

Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Gotovo družina, kamor spadata tudi moževa otroka iz prvega zakona Katja in Matjaž, predvsem pa rojstvo hčerke Nine, ki je zdaj že mlada razgledana in ustvarjalna ženska, na katero sem zelo ponosna, tudi zato, ker ima čisto poseben pogled na svet.                

Obožujem: Delo z rokami – kuhanje, kvačkanje, risanje, oblikovanje gline, šivanje ali pa delanje mozaika. Ponavadi preskočim načrtovanje in se kar prepustim domišljiji. Rada pogledam kakšen film, serijo, preberem knjigo. In vse to z veseljem spustim iz rok, če pade ideja za sprehod ali če je treba nahraniti June in Niki, hčerkini mačji ljubljenki.   

V hladilniku ne sme manjkati: Zadnja leta je to kakovostno laneno olje, sicer pa zelenjava – najraje imam zelje.

Dva najboljša nasveta mojega očeta:

-         Najpomembnejši je odnos.

-         Ne moti otroka, ko uživa sam v igri.

Obrazi Zarje Jane

Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

Zarja Jana, št. 10, 9. 3. 2021