Njeno telo je ponorelo novembra 2019. Zdaj ve, da je prezrla znake, kot so izpadanje las (v rokah so ji po umivanju ostajali celi šopi), utrujenost, potrtost, med jogo se je začela tresti, prav tako zvečer v postelji, v enem mesecu je shujšala za devet kilogramov. Mislila je, da je preveč izčrpana in da je apetit izgubila zaradi izgube, žalovanja. Nenehno je tudi jokala.
»Imela sem srečo, da sta se moj partner Matjaž in mama zelo ukvarjala z mano in mi v določenem trenutku dejala, da me po mesecu dni takšne ne bosta več gledala. Hotela sem kar umreti. Če bi mi takrat nekdo dejal, jutri boš umrla, bi mu odgovorila: v redu, prav, bo vsaj konec te drame. Najhuje pa je to, da vsak, ki me pozna, ve, da sem polna življenja, nikoli ne obupujem, vedno sem se pobrala, veliko energije imam. Zame je značilno, da se nikoli ne predam.«
Da, izgubila si dve med najljubšimi bitji, ampak midva ne bova izgubila še tebe, sta ji dala vedeti partner in mama. Azra, potrebuješ pomoč, sta jo jasno napotila k zdravniku.
S ščitnico je vse narobe. Še prej se je dobila na kosilu s terapevtko Melito Kuhar, s katero prijateljuje, in spomni se, da so sredi restavracije solze kar lile iz nje. »Sploh se nisem mogla nadzorovati – res je bilo hudo. Ker sva se z Matjažem že nekaj časa pred tem trudila z zanositvijo, mi je predlagal, da poskusiva z umetno oploditvijo, da bi me nekako potegnilo iz teh črnih misli. In sva šla na pogovor na kliniko za umetno oploditev. Tam pa te seveda najprej pošljejo na pregled hormonov.«
Medtem ko je čakala na kontrolo ščitničnih hormonov, je po nasvetu prijateljice šla še k Olegu Mihalakiju, zdravniku, ki se ukvarja z alternativnimi pristopi k zdravljenju. »Na prvem posvetu, ko sem spet tulila, češ, pomagajte mi, to nisem jaz, sploh se ne prepoznam, ne zmorem nadzorovati svojega telesa, meni se blede – mi je po dvajsetminutnem pogovoru dejal, da imam probleme s ščitnico, da imam hipertirozo. Ugovarjala sem mu, saj sva bila s partnerjem pred enim letom na testu pred umetno oploditvijo. In z mojo ščitnico je bilo takrat vse v redu. Ampak medtem sem doživela šok in moje telo je ponorelo. Po opravljenih testih so izvidi res pokazali, da je s ščitničnimi hormoni vse narobe. Vse vrednosti so bile popolnoma porušene. Vprašali so me, kako lahko glede na tako porazne izvide sploh funkcioniram.«
Takoj so jo napotili na nuklearno medicino in tam ji je zdravnica povedala diagnozo ter jo postavila pred neusmiljeno dejstvo: takoj terapija z dvanajstimi tabletami na dan ter še dodatne tablete za srce, januarja 2020 pa radioaktivni jod oziroma operacija. To je pomenilo, da vsaj eno leto ne bi smela zanositi, do konca življenja pa bi morala jemati tablete.
Mar ni vedno več možnosti? »Bila sem povsem šokirana. Kar naenkrat sem z nič zdravil prišla na takšno količino tablet, ki bi me spremljale vse življenje?! Ko sem potem začela brskati in se pogovarjati z mnogimi, sem ugotovila, da ima težave s ščitnico vsaka peta ženska ter da sem lahko v resnici hvaležna, ker me je to doletelo pri 40. Večina sprejme operacijo in dejstvo, da bodo na zdravilih do konca življenja, in seveda sem zdravila sprejela tudi jaz, saj sem jih potrebovala. Vedela pa sem tudi, da če ne bom odstranila pravega vzroka za to bolezen, me bo doletelo pozneje še kje drugje in bom tabletam za ščitnico morala dodati tiste za drugo, pa tretjo bolezen …«
Več v Zarji Jani, št. 11. 16. 3. 2021
