Pa začniva pogovor s korono. Kako prenašate ukrepe, zaprtje?

Tako kot ves svet. Na zaprtje odgovarjam z zaprtjem. (smeh) Tej koroni tudi donat ne pomaga! Ne delam nič, zadnje čase sem itak bolj malo delal, zgodile so se stvari, za katere sem kriv absolutno sam. Name je padla svetovna vojna. A dela niti ne pogrešam. Pa ne zaradi otopelosti ali omamljenosti zaradi korone.

Pogrešate gledališče?

Ne. Zdi se mi, kot da nisem nikoli delal v gledališču. Me ne zanima več. Če bi mi zdaj ponudili karkoli, ne bi šel nazaj.

Se čudite temu?

Ne, sem vesel, ker sem se razbremenil more, ki se ji reče gledališče. Imam slabo mnenje o teatru in njegovem okolju. Rodil sem se tako rekoč v teatru, moj oče je bil igralec (Silvij Kobal, op. a.), 45 let sem delal v njem, a če danes potegnem črto, mi je žal, da sem se ukvarjal z njim. Ker sem zaradi ukvarjanja z gledališčem popolnoma zanemaril zasebno življenje. Vse je bilo v funkciji gledališča, samo in edino gledališča. Ugotovil sem, da so v gledališču, tako kot verjetno tudi marsikje drugje, odnosi ekstremno površni, hinavski. Ne vem, ali znotraj teatra obstaja pravo prijateljstvo. Ta svet se me ne tiče več. In ne želim, da bi se me še kdaj tikal.

Moram ugovarjati. Vendarle ste v gledališču pustili sled. Bili ste umetniški direktor Mestnega gledališča ljubljanskega, Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Šentjakobskega gledališča, avtor in režiser mnogih provokativnih predstav, mnogi se vas spomnijo iz satirične oddaje TV Poper, kjer ste bili scenarist, režiser in igralec. Vsega tega ne morete kar izbrisati.

Lahko vam odgovorim z enim samim stavkom: to mi ne pomeni nič. Danes, na osmi marec (pogovarjala sva se tega dne, op. a.) leta 2021, mi to ne pomeni nič.

Kaj pa vaš boj za zamejski prostor, Tržačane, slovenski teater v Trstu?

To so bili boji brez konsistence, včasih le dejanja moje osebne arogance, nekega nastopaštva. Saj sem verjel v nekatere stvari, a danes mi vse to ne pomeni nič.

Če se ozrete na kariero ...

... najrajši se ne bi.

Nobenega zadovoljstva?

No, ja, tu pa tam je bilo malo zadovoljstva, seveda, a minljivost tega poklica kliče po tem, da je pozaba glavna rdeča nit našega in mojega dela, in žal mi je, da se nisem ukvarjal s čim drugim. Ta hip mi vse to res ne pomeni nič.

Potem bi rajši izdelovali mize?

To bi bilo super, če bi imel ta dar! Tako bi pustil sled. To, kar pušča gledališče, je samo stvar nekaterih maloštevilnih ljudi, ki se tega spomnijo.

Vaš oče Silvij je bil igralec, predvidevam, da vas je on okužil z gledališčem.

Res je, kot otrok sem bil ves čas v teatru. Doma smo takrat imeli samo radio. Zame kot otroka je bil to čaroben svet, še posebej zaodrje, lasulje, maske, rekviziti, sablje ..., gledališki arzenal. Ljudje. Usoda mi je namenila teater, lahko bi bil tudi lučkar v njem ali tonski mojster, karkoli.

Ste spremljali očeta v tržaško gledališče?

Absolutno. To je bila referenčna točka ne samo zame, to je bil slaven, velik teater, danes je po lastni krivdi tako rekoč prostoru nepotreben.

Vi ste bili umetniški direktor tega gledališča.

Dvakrat sem poskusil, a ni šlo, zamejski geto je bil premočan.

Deset let ste bili umetniški direktor MGL-ja.

Bili smo kar močno in uspešno gledališče, po številu predstav smo včasih prekosili celo Dramo, zapustil sem ga z dobro ekipo in finančno pozitivnega.

Preizkusili ste se tudi kot igralec, a v bolj satiričnih serijah, TV-oddajah. Pa v dveh slovenskih filmih ste igrali.

Igralec si pravzaprav nisem želel biti in se nimam za igralca, samo v oddaji TV Poper, ki sva jo pisala s Sergejem (Verčem, op. a.), sva si izmišljala like in nekatere sem zaigral. To je bil moj igralski domet, več kot to si nisem niti želel.

Kakšen pa je bil Trst vaše mladosti?

Nekoč sem bil zelo navezan na Trst, na začetku bivanja v Ljubljani sem imel veliko domotožje. Zadnja krvna vez s Trstom je bila moja mama, a je januarja, žal, umrla. Tudi Trst je izgubil svojo identiteto. Nekoč je bilo to srednjeevropsko mesto, danes ni več. V Trstu so izginili klasični srednjeevropski jeziki, nadomestili so jih afriški, kitajščina, romunščina ... V Trstu sem v svoji mladosti zjutraj ob desetih spil kavico, ko sem prišel leta 1976 študirat v Ljubljano, pa so ob tem času že jedli golaž in polento, na to sem se težko navadil. Danes nisem več Tržačan, Ljubljančan pa tudi ne bom nikoli. Sem zelo labilno drevesce, ki raste na zelo nesigurnih tleh.

Kako pa ste peljali zasebno življenje? V Ljubljani ste si ustvarili prvo družino.

Slabo, ker sem se premalo posvečal temu, teater je bil na prvem mestu. Vse etape čustvenega življenja so propadle. Do konca.

Ampak z otrokoma, hčerjo in sinom, dvojčkoma, imate stike.

Ja, seveda imam, tu nimam nobenih težav.

Kako gresta skozi življenje?

Tako, da praskata. Korona ju je ubila, še dodatno. Hči je zaključila študij v Švici, je sopranistka, nima nobenih izgledov, da dobi delo. Pomaga si s tem, da po spletu uči glasbo v zasebni glasbeni šoli. Jernej je izbral enako poklicno pot kot jaz. Je režiser, naredil je kar nekaj uspešnih predstav, kaj pa bo naprej, se ne ve. To je že vprašanje gole eksistence.

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 16.3.2021