Katarina Mazzini: Čas je za spremembe
Dijakinja tretjega letnika Gimnazije Poljane je pobudnica iniciative Zahtevamo šolo. Začelo se je z intenzivnimi pogovori s somišljeniki, ki so se strinjali, da je čas za spremembe. Zakaj se ni zadovoljila s poslušanjem muzike in ždenjem pred zasloni? »Že pred iniciativo sem odgovornim na ministrstvu za izobraževanje s še dvema dijakoma naše gimnazije napisala pismo, a nanj nismo dobili odgovora. Ko se ni nič zgodilo, smo potrebovali korak naprej. Naredili smo ga zato, ker so decembra postale razmere že nevzdržne in temu ni bilo videti konca. Govorili so nam, da sta ključna še dva tedna in da bomo šli v šolo naslednji mesec, a se to ni nikoli uresničilo; poleg tega niso poslušali strokovnjakov. Pa smo začeli ukrepati, saj so te odločitve vplivale na naša življenja, zato smo se morali oglasiti.«
Ko se tvoje ime pojavi na najbolj obiskanih spletnih portalih, te ljudje poiščejo na Facebooku ali Instagramu ter ti napišejo tudi kaj ne tako zelo prijaznega. Ampak Katarine to ni vrglo iz tira. Na videz brezskrbna najstnica je vedno spremljala dogajanje v družbi in si izoblikovala svoje mnenje, tokrat pa je začutila tudi potrebo, da ga pokaže aktivneje in pove, kar misli.
Prihodnosti je je tudi groza. Sedemnajstletnica že osem let igra šah, ki ga med korono precej pogreša, je članica debatne skupine, predsednica dijaške skupnosti Gimnazije Poljane, sodeluje pri kar nekaj projektih, je članica odborov ... Pravkar sodeluje pri nastajanju nacionalnega odbora mladih pod vodstvom Zveze prijateljev mladine Slovenije. »Predstavljali bomo želje in zahteve mladih v širšem političnem prostoru. Seveda vsi ti dolgi sestanki, debate o izpeljavi projekta vzamejo kar nekaj časa (tudi iniciativa Zahtevamo šolo ga je), ampak je vredno. Ko vidiš, da neki projekt raste in raste, žanje pozornost ter začne dihati po svoje, to gotovo prinese mnogo zadovoljstva. Vsak, ki je v družbi hotel kaj premakniti na bolje, pa je moral najprej verjeti v to. Nujno je povezovanje ljudi in idej – več ko nas je, več moči imamo.« Kaj jo žene? »To, da lahko nekaj izboljšaš že za majhno skupino ljudi in jim pomagaš – že to mi veliko pomeni.«
Razmišlja o študiju prava ali mednarodnih odnosov, nekaj let bo gotovo preživela tudi v tujini, vseskozi pa namerava biti informirana in aktivna v politiki, kar pomeni vedeti, kaj se dogaja, in se javno oglašati. Prihodnosti pa je je ob misli, da bi se morala ob zaposlitvi zakreditirati za naslednjih 30 let, tudi groza. »Je to življenje, da naslednjih 30 let plačuješ kredit in ob tem skrbiš za družino? Takle pristanek na realna tla ti vzame ves pogum in upanje, ki ga imaš kot mlad človek na začetku kariere.«
Lars Podkrajšek: Mladi se moramo zbuditi
Dijaka drugega letnika Gimnazije Bežigrad starši podpirajo v njegovih prizadevanjih za spremembe v družbi. Da se njihov otrok oglaša, jih po eni strani navdušuje, po drugi pa skrbi, ker je veliko oči (pa tudi puščic) usmerjenih vanj. »Ampak to pride zraven, sploh če si politično izpostavljen ali si imel že neko preteklost in se te lahko z nečim poveže – to bodo ljudje izkoristili in usmerili proti tebi.«
Več v Zarji Jani, št. 13, 30. 3. 2021
