Začetek kot v vsaki ljubezenski zgodbi. Medina je delala kot blagajničarka v trgovskem centru. Tam je tudi spoznala bodočega moža, najprej sta se samo lepo pozdravljala, potem sta šla na prvo kavico. Bil je prijeten na pogled in ji je bil všeč. Po tej kavici sta se klicala, si pisala sporočila, vse je šlo lepo počasi. Medina je bila stara 30 let, on 35. »Predstavil se mi je kot fejst moški, kadar je bil z mano, ni pil alkohola, opazila nisem nobenih znamenj nasilja. Sem pa opazila malo ljubosumnosti. Reagiral je eksplozivno: 'Zakaj te ta moški gleda, se poznata?' Včasih sem se delala, da koga ne poznam, da potem ne bi imela težav z njim. A to bi moral biti zame že prvi alarm. Ta moški je bil preveč ljubosumen! Lahko je malo ljubosumen, da se zna pohecati iz tega, ne pa preveč, grobo ljubosumen. Čez nekaj mesecev sva se odločila za skupno življenje in naredila sem novo napako – pripeljala sem ga v svoje stanovanje! Tega ne bi naredila nikoli več. Moški si prilasti žensko in stanovanje – kot da je njegovo! Zdaj hoče od mene denar. Pa ni imel nič – živel je v samskem domu, s cimrom, delal je na gradbiščih, jaz pa sem imela svoje stanovanje, avto, kolo, redno službo. On nič od tega. Imel je nahrbtnik, ene hlače in majico, to je bilo vse. Zasmilil se mi je, ker je izgubil delo, ni mogel plačati stanovanja in sem ga vzela k sebi. Resnično velika napaka! Moja mama je bila nesrečna, hčerki je privoščila kaj boljšega. Jaz sem hodila v službo, on pa je ležal doma. Nekaj časa mi je prijalo, da je doma, da mi kuha, da ima čas zame. A kasneje sem opazila, da je len. Da ne vzame vsakega dela. Nič mu ni bilo všeč, menjaval je priložnostne zaposlitve. Pri meni se je odlično počutil, vse je bilo plačano, imel je vse. Kmalu sva se odločila, da se bova poročila, oba sva si želela otroke. Pri nas v Bosni se moraš itak poročiti, to je navada, tradicija. Mislila sem, da se bo s poroko spremenil, izboljšal vedenje, da bo bolj nežen, prijazen. A seveda ni bilo tako. Ko sva se poročila, sem bila noseča že tri mesece,« pripoveduje svojo zgodbo Medina.

Težka nosečnost, prva klofuta. »Nosečnost sem težko prenašala, ves čas sem bila napeta, ker ni imel redne službe. Ves čas sem jokala. A nikomur nisem hotela povedati, da je ljubosumen, da brska po mojem Facebooku, da na njem odgovarja mojim sošolcem in prijateljem, jim grozi. Vtikal se je v moje stike, telefonske številke ... A bila sem noseča, nisem našla izhoda. Počutila sem se ujeto, zaprto. Kar sem si skuhala, moram tudi pojesti, sem si govorila. Bila sem pač mlada, neizkušena. Tudi moje mame ni maral. Hotel je, da sva sama. Mamo pa je skrbelo zame, čeprav ji nisem povedala, kaj doživljam. Prvo klofuto sem dobila, ko sem bila noseča. Bila sva na obisku pri prijateljih in za nekega pevca na televiziji sem rekla, da je zelo fejst. Udaril me je pred njima. Bilo me je sram, najraje bi se vdrla v zemljo. A sem si obrisala solze in se delala, kot da ni bilo nič. Pri porodu ga ni bilo zraven, to ni bilo zanj. Ko sem rodila, je prišel k meni popolnoma pijan, vse druge ženske so dobile rožice, jaz niti ene. To me je prizadelo, zabolelo. Bila sem srečna zaradi otroka, a nesrečna zaradi njega. Ko sem prišla domov, sem mu večkrat rekla, naj si najde delo. On pa je vse bolj pil. Potem je padla druga klofuta – sprla sva se zaradi denarja, ker ga je hotel razdeljevati svojim v Bosni, jaz pa tega nisem dovolila. Zdaj vem, da bi že takrat morala narediti konec – že prvič, ko me je udaril. Danes to vem. Ker se klofute nikoli ne nehajo, nasilje se samo stopnjuje. Takrat pa me je skrbelo, kaj bom sama z otrokom, kako bom to povedala sorodnikom, družini, sosedom. Zdaj, ko sem vse to dala skozi, se mi seveda ne zdi nič posebnega.«

Takoj drugi otrok, nasilje se stopnjuje. »Takoj je želel drugega otroka, da me je še bolj privezal k sebi,« nadaljuje Medina. »Nasilje pa se je stopnjevalo, razbijal je steklo, kuhinjo, uro, udarjal me je po ledvicah, v avtu me je zgrabil za lase, ko sem ga vozila z dela, v avtu sta bila oba otroka, vreščala sta od strahu. Vsak mesec je želel v Bosno k svojim sorodnikom, zaradi tega se je prepiral tudi z mojo mamo, govoril nama je grde besede, bil je grob, nespoštljiv ... Takrat sem mu prvič rekla, naj se spoka iz mojega stanovanja. Res je šel, bila sem srečna, dva meseca je bil pri sestri in bratu, me klical, pisal, ali lahko pride nazaj, da bo nehal piti, še socialna delavka naju je nagovarjala, naj greva nazaj skupaj. In sem popustila, zaradi otrok, ki sta ga imela rada, jokala sta zaradi njega. Potem je bilo še huje. Razbil mi je kuhinjo, poklicala sem policijo, plačal je kazen, a prišel nazaj v stanovanje. Njegovi sorodniki so se ves čas vmešavali v najin odnos. Nazadnje sem se bala oditi od njega. Čutila sem, da bi se lahko maščeval. Čakala sem, da bi naredil napako, da ga lahko spet odslovim. Rekel je, da gre delat v Nemčijo. Mislila sem, da sva končala. Opogumila sem se in dala prošnjo za razvezo. Rekla sem mu, da bo videval otroka, da bo lahko še spal pri meni, samo da bi res šel, da bi se hotel ločiti.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021