»Hvala bogu, da se staramo počasi, da se z dnevi, tedni, meseci in leti, ko tvoj obraz in telo postajata malce drugačna, temu privadiš. Sicer bi bil šok. Tako kot je bil lani, tik pred karanteno, ko sem nerodno stopila iz avta in padla. Zlomila sem si koleno, med operacijo so mi vstavili ploščico in šest vijakov. Kar nekaj časa sem morala preležati, nato sem bila še na berglah, preden sem se dodobra sestavila. Ni bilo prijetno, a sem si nabrala že toliko modrosti, da sem tudi to sprejela kot del življenja, si privoščila bolniško, malo lenobe, pa tudi malo strežbe mojega Marka. Zdaj se je moj ritem malo upočasnil, komaj čakam, da se spet sestavim nazaj k svojemu aktivnemu življenju. Toliko si še želim videti, doživeti in početi,« pogovor z nalezljivim optimizmom začne Nina, ki si ni nikoli mislila, da bo skoraj pol stoletja suvereno vladala na modnih brveh, v reklamah in katalogih. Rodila se je v Beogradu, mami Slovenki in očetu Srbu. Prva leta svojega življenja je preživela v prestolnici nekdanje skupne države. Z vrstniki so uživali v brezskrbni igri. Zato je bila toliko bolj šokirana, ko sta se starša ločila. Kmalu sta si našla nova partnerja in ustvarila novi družini. Pri petnajstih letih so se z mamo in njenim novim možem preselili v Slovenijo, ki jo je prej obiskovala samo med počitnicami, ko jo je mama pošiljala k sorodnikom. Na te obiske ima nepozabne spomine, saj se je naučila voziti s kolesom, plavati, z mulci so rabutali sadje.

Nesojena vzgojiteljica. »V Sloveniji sem se vpisala na srednjo vzgojiteljsko šolo. To se mi je zdel krasen poklic, po koncu šole sem celo eno leto delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Mama je bila vesela, da sem končala šolo in si našla službo. Zdelo se ji je, da bom tako dobro preskrbljena. Ob delu v vrtcu pa sem začela dobivati ponudbe za delo manekenke in fotomodela, ki je bilo takrat res dobro plačano. Seveda so me premamile, saj sem lažje in preprosteje zaslužila denar. Začela sem razmišljati, da bi pustila službo in se ukvarjala samo z manekenstvom. Mama je bila seveda proti, saj ni verjela, da lahko človek s sprehajanjem po modnih brveh in poziranjem pred fotoaparatom služi za življenje. Vendar sem bila trmasta in sem storila, kot se mi je zdelo najbolj prav,« se spominja Nina in dodaja, da so bili takrat v  modni industriji nekdanje skupne države čisto drugi časi in razmere. Tekstilne tovarne so cvetele, izdelovali so konfekcijo, prirejali sejme in modne revije. »Dela je bilo toliko, da ga nisi mogel sproti opraviti, saj smo najbolj pridni nastopili tudi na več revijah v enem dnevu. Bilo je naporno, a izpolnjujoče in osrečujoče,« pravi Nina, ki je vedno imela veliko dela. Tam so jo naučili tudi stroge discipline: na modne revije je bilo treba, denimo, prihajati z urejeno pričesko. Sama je bila s svojim temnim pažem, ki ga ima že skoraj tako dolgo, kot traja njena kariera, vedno zelo zaželena in iskana.

Nepozabna leta. »Res sem veliko delala, tako doma kot v tujini. Toliko smo potovali, da sem večkrat spala po hotelih kot doma. S preostalimi manekeni in manekenkami iz vse nekdanje skupne države smo spletli prijateljske vezi in smo v stikih še danes. Nekatere, denimo z Zvončico Vučković iz Zagreba, delamo še danes in smo obrazi za modo za starejše,« pravi Nina, ki je zelo uživala tako v delu kot v druženju in prijateljstvih. Pozneje, ko je nekdanja skupna država razpadla in so propadle tekstilne tovarne, je bilo tudi manj dela. Zato se je naučila še vedenja pred televizijskimi kamerami ter kar nekaj let vodila oddaje o modi in lepoti. Organizirala je tudi manekenske tečaje in sodelovala pri pripravi modnih revij. »Nikoli mi ni bilo ničesar težko delati. Z veseljem sem hodila v Avstrijo, kjer so prodajalci prestižnih in dražjih oblačil pripravljali modne revije za svoje stranke in so potrebovali gospe 'v najboljših letih'. Take revije sem nekaj časa organizirala tudi v Sloveniji, vendar sem težko dobila manekenke. Tiste iz Zagreba pa so z veseljem prišle,« se spominja. Pri skoraj 50 letih se je končalo tudi to. Znašla se je pred izzivom, da mora v službo. Ko je šla vprašat v vrtec, ali bi jo vzeli, se je izkazalo, da bi morala opraviti še kopico izpitov, če bi hotela delati. Tako je raje naredila poslovodskega in se zaposlila v prodajalni z oblačili, nato pa še kot tajnica.

Več v reviji Zarja Jana, št. 15, 13.4. 2021