Ljudje

Strelovod za vladno histerijo

Neva Železnik
11. 5. 2021, 23.08
Posodobljeno: 11. 5. 2021, 23.22
Deli članek:

Kadar pomislim na Bojana Veselinoviča, letnik 1965, novinarja, urednika in zadnja leta direktorja STA, ki mu konec tega leta poteče mandat, najprej zaslišim njegov prešeren in glasen krohot. Rad se smeje, rad je v družbi in med ljudmi ter nima nič proti šalam tudi na svoj račun. Imenitno smuča, rad potuje, z novinarskimi kolegi občasno igra tarok. Sicer pa je družinski človek, oče dveh odraslih sinov. In od nekdaj je deloholik, zaljubljen v novinarstvo. Ker je sam natančen in profesionalen, to zahteva tudi od drugih. Zadnje čase pa so njegovi delovni dnevi čedalje bolj stresni in smeh čedalje bolj grenak, saj nad njim in celotno STA vladna garnitura izvaja neosnovan mobing najhujše vrste, začinjen z vrsto izmišljotin in laži.

Šimen Zupančič
Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije (STA)

Videti je utrujen in shujšan. Ko prebira čivke na Twitterju in lažne zapise o sebi na Facebooku, se sprašuje, ali sploh še živimo v svobodni in demokratični Sloveniji. V vseh teh napadih ga poskušajo predvsem troli, to so anonimni dopisovalci na družbenih omrežjih, čim bolj diskreditirati na osebni ravni. »Tako sem izvedel, da sem iz družine, katere oče je bil častnik JLA, pa da sem bil orientiran proti osamosvojitvi in podobne laži,« začne. »Javno ponavljam, da je moj oče JLA zapustil v daljnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je bilo za tiste čase naravnost pogumno dejanje. Ponujali so mu marsikaj, da bi ostal, a je ponudbe za izbiro kraja, kamor bi bil premeščen iz Tržiča, odklonil.« 

Bojan pa je bil v času pred osamosvojitvijo dopisnik takratnega Radia Ljubljana iz Beograda. »Med vojno za Slovenijo sem bil tako rekoč noč in dan pred mikrofonom v kleti pod RTV stavbo v Ljubljani. Zaradi moči radia v tistem času seveda ni šla mimo mene niti minuta tistega hudega obdobja. Res neverjetno, kakšne laži širijo o meni tudi vladni predstavniki.«

Pogled nazaj. Pravzaprav se je Bojan Veselinovič za novinarstvo ogrel že v OŠ Heroja Bračića, danes OŠ Bistrica v Tržiču, kjer pisal v šolsko glasilo Stezice, igral v amaterski gledališki skupini in, ker je imel lep in močan glas, je tudi redno deklamiral na šolskih proslavah. Pozneje, ko je obiskoval srednjo ekonomsko šolo v Kranju, ga je poročanje o domačih dogodkih in predvsem o mladih na lokalni postaji Radia Tržič (zdaj Radio Gorenc) čedalje bolj privlačilo. »Tedaj sem se dokončno okužil z novinarstvom. Še posebno radijskim.«

Potem nam še pove, da je bila mama poslovodkinja v klasični trgovini z živili, oče pa vodja skladišča v Bombažni predilnici Tržič. »Oba sta bila garača ter skrbna in ljubeča starša.«

Ko je maturiral in šel k vojakom, se je vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. »Bili smo dobra generacija. Tako so bile moje sošolke in sošolci denimo Lidija Kosi, radijska dopisnica s Ptuja, Rosvita Pesek, voditeljica Odmevov, Marta Kos, ena najboljših, žal že bivših ambasadork Slovenije v tujini, Vlasta Jeseničnik, dopisnica TV SLO, in Ali Žerdin, urednik sobotne priloge Dela ...«

Plača na STA. Njegova zadnja plača za marec je znašala 3552,27 evra neto. »Torej moja plača ni 8500 evrov, kot vztrajno ponavljajo troli s Trstenjakove, kjer je sedež SDS. Naj še dodam, da je to končni znesek. Nimam nobenih dodatkov. V tem znesku je obračunanih tudi mojih 33 let pokojninske delovne dobe. Iz tega tudi izhaja, da ne zaslužim sto tisoč evrov na leto. To je le bruto bruto znesek moje plače, ki je zapisan v letnem poročilu STA za leto 2019.«

To je znesek, ki ni končal v njegovem žepu, saj je približno polovico v obliki davkov pobrala država. »Pa vendar ga piarovci vlade in celo sam premier nenehno ponavljajo na družbenih omrežjih in jih s tem spreminjajo v greznico in kanalizacijske namesto informacijske kanale.«

Čista laž je tudi, da je dobil izplačano nagrado za poslovno uspešnost v letu 2020 v višini 16.000 evrov. »Nagradi sem se v resnici odrekel – dokončno in nepreklicno. Le kako bi jo lahko vzel, če zaposleni ne vemo, ali bo za plače,« je nadaljeval, da pa bi bila nagrada povsem legalna, saj jo omogoča tako imenovani Lahovnikov zakon. »Predvidevam, da je dezinformacija o tem, da sem nagrado dobil, prišla v javnost zato, ker je eden od nadzornikov, to je gospod Radovan Cerjak, sejo nadzornega sveta STA, na kateri se je o tem odločalo, predhodno zapustil. Takrat, ko sem že na seji povedal, da sem se nagradi odrekel, ga ni bilo več tam. Tako se je 'globoko grlo' razkrilo samo, saj so vsi drugi nadzorniki mojo odločitev slišali.« Vzdih in misel: »To ni ravno častno dejanje za odvetnika ...«

Občutje zaposlenih. Počutje na STA ni rožnato. V resnici je negotovo, celo grozljivo. Kljub temu pa so se vsi skupaj dogovorili, da bodo delali za vsako ceno in da kolektiv ne bo stavkal. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 1910.5. 2021