Koliko časa potrebujete, da se pripravite na pogovor? Zdi se mi neverjetno, da bi lahko človek vse prebral …

Nikoli nimam toliko časa, kot bi si ga res želela. Če delam takšne kalibre, kot so Mladen Dolar, Dragan Petrovec, Spomenka Hribar, in če si »ziheraš«, kot sem jaz, preberem skoraj vse. Kaj boš pa naredil, če med intervjujem sogovornik govori o nečem, kar zaznaš kot zelo pomembno, ti pa ne veš, o čem govori? Pred tako situacijo imam paranojo. Sicer sem pa še vedno pod tem drilom, da morajo biti vprašanja informirana in pametna, da raje dobro naredim domačo nalogo, četudi en teden prej ne spim. Veliko knjig res preberem v celoti, ker me potegnejo vase, če časovno ne uspem, pa moram vsaj vedeti vse. Če ne, se počutim kot zguba. 

Še vedno, po več kot tridesetih letih novinarstva?

Da, zame je, kot da delam vsako stvar prvič. Če bi se zanesla na to, da se pa ja znajdem, na rutino, izkušnje, lahko samo čakam, kdaj bom naletela na mino. Včasih se zavem, da ni bilo stoodstotno, da bi lahko še več, in čeprav ni vedno odvisno samo od mene, se sekiram. A tudi vem, da si je treba odpuščati. Če ti že drugi ne, moraš sam sebi. Vsi delamo napake. Če jo narediš, jo je treba priznati in se zanjo opravičiti. Če to narediš na pravi način, ti ljudje ne štejejo za slabo.

Po koliko letih dela ste si bili sposobni reči, da si je treba odpustiti? Ne vem, če bi to zmogli v mladosti.

Ko si mlad, si tako pogumen in tako pameten ... Takrat se vsega lotevaš z neko vehemenco, ki se z izkušnjami na eni ravni krepi, hkrati pa z leti svoje delo opravljaš z večjo odgovornostjo. Vsaj pri novinarskem delu to opažam. Zato ker veš, kako pomembna sta v resnici vsaka beseda in vsak stavek – še posebej v današnjem svetu. Ko gledaš okoli sebe, ugotoviš, da ni čas ne za polresnice ne za neke približke. Mislim, da ni človeka, ki v tem hipu ne bi čutil tega pritiska. Razmere so tako napete, da četudi so stvari točno take, kot bi morale biti, še ne pomeni, da nisi žrtev političnih napadov, diskreditacij. To se dogaja ne samo nam, ampak novinarjem po vsej Evropi. Pravkar sem se vrnila z Dunaja, kjer sem se ukvarjala z dogajanjem na javni televiziji ORF v času vladanja svobodnjakov. Potem pomisliš, da ni nikjer več plavanja v mirnih vodah, saj smo novinarji povsod na udaru – v Avstriji, Nemčiji, Angliji ... Za politične pritiske smo javni mediji tisto sadje, ki ga je zaradi najnižje lege najlažje obrati. Najprej pocukajo nas. Smo v odgovornih in težkih časih.

Pred devetnajstimi leti ste dejali: »Honorarji so bili pred desetimi leti precej višji kot danes.« Kaj boste rekli danes? Da niste vedeli, da lahko kakšen poklic pade tako nizko?

Nisem si mislila, da bomo novinarji kdaj v tako težkem položaju, kot smo danes. Tudi finančno. Zaradi zniževanja vrednosti našega dela je ogromno kakovostnih, pametnih, dobrih ljudi šlo iz novinarstva ali pa se za ta poklic ne odločajo. Ko pogledaš na razmere na trgu in kako slabo so plačani … jaz sem tukaj 30 let in vem, da ima ogromno ljudi bistveno slabšo plačo od mene. Kolegi na komercialnih televizijah so plačani bolje.

Eno izmed novinark mlajše generacije sem videla na vaši televiziji, dobesedno dan pozneje pa na komercialni. Torej vaše kadre uspešno snubijo?

Vedno so jih. Večina komercialnih televizij je nastala na žuljih dela na RTV. To je problem. Če si mlad in ti ponudijo tisočaka več, se seveda odločiš za višje plačilo. Je pa res, da ima večina ljudi v mislih tudi to, da lahko na javni televiziji delaš to, kar drugje ni mogoče: daljše oddaje, dokumentarne projekte – in to je res velik izziv.

Več v Zarji Jani, št. 20, 18. 5. 2021