Urška Krišelj Grubar: intuitivno plete svoje zgodbe

Čeprav se včasih zdi zasanjana, zna s svojo energijo omrežiti sogovornike, da se ji povsem odprejo. Privlačijo jo zgodbe skrivnostnih ljudi, ljudi z obrobja, raziskovalcev življenja, ki ga tudi sama nenehno tipa in išče. V redakciji jo sicer bolj poredko vidimo, a kadar pride, vselej radi prisluhnemo njenim dogodivščinam. Od nekdaj je odprtega duha, intuitivna, kamorkoli jo je neslo, je kar šla. Brez strahu. Bila je voditeljica, preskusila se je v glasbi, ustvarila je že kar nekaj knjig – ravnokar nastaja nova, sodelovala je pri pisanju scenarijev za nekatere priljubljene nadaljevanke, pisanje za Zarjo Jano pa ostaja njena stalnica.

Urško poznam najdlje od vseh sodelavcev. Pol leta sva si delili študentsko stanovanje in razburljive mladostne pustolovščine. Z njenim starim Volkswagnovim hroščem sva obredli vso Slovenijo. Skupaj sva hodili na avdicije za televizijske oddaje, se zabavali v kateri od ljubljanskih diskotek in si stali ob strani v nekaterih prelomnih trenutkih najinega življenja. Čeprav sva šli vsaka svojo pot, sva se vmes večkrat našli, nazadnje spet prav na Zarji Jani. »Želela sem si poskusiti vse, da mi ne bi bilo kasneje kdaj žal. Moji mi še danes povejo, da se mi ni dalo nič preprečiti. Eno obdobje sem celo želela postati voznica tovornjaka, zdaj pa najraje vozim kombi. V neznano. Me pa potem zanese vedno v isti zaliv,« pravi.

Poklic univerzalnega norca. Novinarstvo jo je poklicalo že v otroštvu skozi strica, radijskega novinarja in urednika Marjana Krišlja, ki je bil kasneje tudi najin profesor na fakulteti za družbene vede. Čeprav je vmes zajadrala na različna področja, je klic k pisanju še vedno tako močan, da nikoli ne neha raziskovati, iskati, reševati ugank in jih spletati v besede. »Moja mama je večkrat rekla, da je poklic novinarja poklic univerzalnega norca: veliko področij se dotakneš, ampak potem vedno zmanjka malo časa, da bi se v kakšno zares poglobil. Mislim pa, da nisem tipična novinarka. Jaz zgodbe pletem. Počutim se kot nekakšna vez, most, prehod med izrečenim in podanim naprej na način, ki je razumljiv širše.«

Njen varni pristan. Ta njen spontani življenjski tok jo je že zgodaj prinesel v objem moža Tomaža Grubarja, ki jo zna vedno znova postaviti na realna tla. Tomaž je v njej prepoznal še številne druge talente in ji jih pomagal uresničiti. »Spomnim se, da je bil vedno znova presenečen nad mano. Ko sva se spoznala, je bil glasbenik, in ko me je enkrat slišal, kako sem po hribu dol pela eno ta domačo, je rekel:' Vau, ti znaš pa peti!' In že sva bila v studiu in zgodila se je pesem Kje so tiste stezice, pa glasbena skupina Urša in Pr. Posneli smo tri zgoščenke in snemali glasbene spote. Ko sva začela skupaj delati na televiziji in je videl, da imam ideje, me je spodbudil, da sem pisala scenarije za slovenske nadaljevanke.« Še pred tem je pisala scenarije za znano oddajo Odklop. Ljudje, ki so jih predstavljali, so jo tako zaznamovali, da je o njih napisala knjigo Trinajst odklopljenih. Močan življenjski pretres je doživela ob pokojnem dr. Ruglju. »K njemu sem prišla kot novinarka, delat intervju. Pa sem ob njem začutila še ogromno znanja, ki čaka, da ga okusim. Svojega moža sem prepričala, da sva se pri njem začela uriti v življenjskih veščinah. O tem sem pisala v knjigi Kdo se boji dr. Ruglja.« Tudi potovanja so bila vedno pomemben del njenega življenja. »Hotela sem videti, kako se znajdem v novem prostoru, z neznanci, kjer sem lahko pristna. Želja, da greva s Tomažem okoli sveta, je večkrat padla v vodo. Ampak ko sva pa že imela otroka, sva jo uresničila. Skupaj smo potem napisali knjigo Okrog srca do sveta.«

Na Jano! »Po rojstvu hčerke Elize pred trinajstimi leti se je moj tir od zunaj obrnil navznoter. Stari me ni več izpolnjeval, nekaj je manjkalo. Kazanje zunanje lupine me je utrudilo. Tudi to, da z možem delava ves čas skupaj in sva potem še doma skupaj, se mi ni več zdelo zdravo.« Pa je šla po svoje. Ko je bila hčerka stara deset mesecev, je poslala prošnje na tri naslove, kjer se je videla, da bi lahko delala. »Naslednje jutro sem dobila odgovore na vse tri. Trikrat ja. Zdelo se mi je, da sanjam. In tako sem začela pisati za Jano. Zacelilo me je. Izpolnilo – in izpolnjuje me še zdaj.«

Zgodbe prihajajo k njej same. »Ne iščem jih več. Vsako moram začutiti. Naučila sem se poslušati svoje telo. Kadar grem preko tega, je gotovo kaj narobe. Po vsakem zapisu, ki ga oddam, moram biti zadovoljna najprej sama. To pa terja čas, ki ga je vse manj. A si ga vseeno vzamem.« Tudi za pisanje nove knjige, ki nosi delovni naslov Brutalno iskreni brezovi butari. »Zgodba govori o dveh ženskah, iskalkah manjkajočega, presežnega: ena je poročena, druga pa samska. Ena se bliža petim križem, druga štirim. Imata si kaj povedati in si povesta. Vse si izmenjata. Tudi moške. Tu pa naredita usodno napako. Butari pač. Ampak ker sta brezovi butari, znata iz napake povleči vsaka zase nekaj zdravilnega. Brutalni iskreno.« Kakršna je tudi Urška, brutalno iskrena!