Prvih deset let svojega življenja je preživel v stanovanju s starši, babico, dedkom in stricem. Po srednji ekonomski šoli se je odločil, da se pred fakulteto znebi še vojaščine, potem pa načrtovanega pravnega faksa od znotraj nikoli ni videl. A mu ni žal za to. »Tega, kar me je naučilo življenje, me ne bi mogla nobena fakulteta. S pravniki sem se družil pozneje, ko sem se zaposlil v računovodstvu na Vrhovnem sodišču RS. Edina dobra stvar, ki se mi je zgodila tam, pa je bila ta, da sem spoznal ženo. Pred dvema letoma sva se iz Ljubljane preselila v objem narave, v Ljubijo pri Mozirju.«
Deset let v računovodstvu je bilo zanj dovolj, nato je službe praviloma menjaval po treh letih. Vse do spoznanja, da je fotografiranje lahko tudi njegov kruh – odtlej je delovno mesto zamenjal samo še dvakrat.
Najprej družina, nato dekleta. S prvim fotoaparatom (legendarni ruski smena 8) sta se ujela leta 1972. »Film sem moral previjati na roke, ampak sem užival. Ko sem za rojstni dan leta 1984 dobil nov fotoaparat, se od njega nisem več ločil. S fotografiranjem se je ukvarjal sosed in prijatelj Toni. Na terasi je imel majhen laboratorij in končno sem lahko začel fotografije razvijati sam. Tako kot v sedemdesetih je tudi v osemdesetih moj najljubši hobi obremenjeval pomemben del družinskega proračuna. A ne za dolgo, saj sem začel fotografirati razrede po osnovnih in srednjih šolah ter fotografiranje iz stroška spremenil v prihodek.«
Rad je fotografiral ljudi: sprva družino in prijatelje, pozneje zanimiva dekleta. Odločil se je, da bo svoje delo dal na ogled javnosti, in urednici fotografije v takrat najbolj priljubljeni reviji za mlade Antena prinesel fotografijo za naslovnico. »A jo je zavrnila, češ, deklet s sončnimi očali ne objavljamo. Hecno, saj je bilo čez mesec na naslovnici Antene prav dekle s sončnimi očali. Nisem obupal. Kmalu sem na uredništvo prinesel še eno, fotografijo pevke skupine Hot hot hot Edne Kerenc, in z njo je bil glavni in odgovorni urednik Aleksander Lucu – Luc zadovoljen. Sočasno sem fotografijo sosede Petre (mimogrede, zdaj je žena glasbenika Mikija Vlahoviča) nesel na uredništvo revije Jana ter tam spoznal Bernardo Jeklin. Fotografija ji je bila všeč.«
Niso bile samo rožice. Nekega torka leta 1989 sta bili na naslovnicah obeh najbolj prodajanih revij v Sloveniji, Antene in Jane, njegovi fotografiji. »Ker je dala urednica fotografije na Anteni odpoved, me je Aleksander Lucu – Luc vedno pogosteje klical in takrat sem začutil, da lahko fotografiranje postane moj poklic. V službi sem dal odpoved, na ministrstvo za kulturo vložil prošnjo in leta 1990 dobil status samostojnega kulturnega delavca – novinarja.«
Po devetih letih na Anteni je potreboval nov izziv, začel je delati za Smrkljo, Lady in Jano, a ga je Bernarda Jeklin izzvala, češ ali se mu ne zdi, da je mladinske revije prerasel, ter ga povabila na Jano. In ostal vse do danes. Poklicu je vse od pridobitve samostojnega statusa predan z ljubeznijo in pravi, da je eden redkih srečnežev, ki se preživlja s hobijem. Zato so zanj vsa ta leta od takrat lepa, čeprav je vmes bilo tudi hudo. »A ne zaradi dela, temveč zaradi skrbi za preživetje, ko je po prevzetju uspešnega podjetja Delo Revije leta 2008 tajkun Matej Raščan podjetje uničil in z njim ne le mene, temveč tudi vse druge zunanje sodelavce ter prijatelje spravil na rob preživetja.«
Lov v genih. Po 32 letih dela še vedno uživa na terenu, vsak dogodek je zanj izziv. In čeprav se kdaj zgodi, da ima v enem dnevu tri dogodke, se na poti domov (po navadi pozno zvečer) sicer izčrpan zadovoljno smeji. Ker je sedaj dogodkov manj oziroma jih sploh ni bilo, opravi na teden štiri pogovore, igralcem in glasbenikom zastavi okoli 30 vprašanj in brska po svojem bogatem fotoarhivu. Med kupi fotografij, vsemi spomini, se večkrat nasmeji do solz. »Edino, kar me res izčrpa, je ležanje na kavču, spremljanje dogodkov v parlamentu pa me včasih skoraj dotolče. Zato sem nehal spremljati politiko.«
Njegova velika ljubezen so že iz rane mladosti knjige, zadnjih 17 let pa tudi lokostrelstvo. »Kadar streljam z lokom, vse izgine. Takrat sem sam s seboj – s pomočjo loka, puščice in na koncu zadetka mi povedo, kakšen v tistem trenutku pravzaprav sem. Zame je lokostrelstvo najlepši šport na svetu. Lov imamo zapisan v genih in imam ga rad. A le pod pogojem, da živali ne ubiješ. In to je 3D-lokostrelstvo – streljanje na živali, ki so narejene iz umetne snovi,« prida z nič kaj umetnim nasmehom, ki mu razsvetli že tako živahne oči.
Obrazi Zarje Jane
Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.
Zarja Jana, št. 22, 25. 5. 2021
