Veste, katera prijateljica vas je izdala?

Vem.

Je še prijateljica?

Ne, nimava več stikov.

Jo boste tožili, saj je raznašanje zasebnih sporočil vendar kaznivo? Če pošlješ zasebno sporočilo državnemu sekretarju Gorenaku, je to ovajanje z grdim namenom.

Ne želim ji nič slabega, sploh pa ne, da gre čez kaj takega, kot sem šla sama. Ko je Gorenak na Novi24 javno objavil moja »zaklenjena sporočila«, najprej ni bilo hudega, dali so med pred etično komisijo, tik pred novim letom me je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani znova imenovala na mesto vodje oddelka za etažno lastnino. Ampak potem me je sodni svet javno grajal, z imenom in priimkom, kar za njihove zapisnike ni v navadi, in na to se je odzvala ministrica z zelo sugestivnim pismom, kaj je treba z menoj narediti. Češ da etična komisija ni dovolj, potrebne bi bile strožje sankcije. Predsednica okrajnega sodišča me je takoj umaknila s položaja vodje, ker nekdo, ki je v disciplinskem postopku, pač ne more biti vodja oddelka na sodišču. Lahko je pa minister, čeprav je v kazenskem postopku.

Ali predsednik vlade.

Pritisk se je stopnjeval, moje delo je bilo ogroženo. Prejemala sem številne žalitve in grožnje …

Kakšne?

Da sem rdeča prasica, recimo, pa tudi grožnje zoper moja otroka, ki so take, da ti gredo lasje pokonci in jih ne želim ponavljati. To pa je bilo le preveč, zato sem se umaknila, da pridem k sebi in se začnem boriti. Bila sem sama, Gorenak pa ima verjetno za seboj vso podporno mašinerijo, tudi pravno, in predvidevam, da ga stranka podpira tudi finančno. Meni se ni nihče iz sodne uprave oglasil, da bi me podprl, razen zelo redkih sodnikov, pri čemer moram izpostaviti sodnico z Okrajnega sodišča v Celju, ki se je tudi javno oglasila. Ni mi bilo težko zaradi neprijetnih postopkov, ampak ker sem izgubila delo, vodenje oddelka, ki sem ga tudi gradila, ne le vodila.

Gretin greh ste napisali v štirih mesecih …

Začela sem septembra, končala januarja, seveda pa sem si zgodbo zamislila že prej. Preučujem namreč pravno zgodovino, iz tega sem magistrirala, pišem strokovne članke, odločila sem se tudi za doktorat. Hotela sem, da se bralci skozi roman seznanijo z nekim obdobjem naše preteklosti, da se na prijeten način tudi kaj naučijo.

Je bilo pisanje tudi neke vrste terapija?

Bilo. Najbrž mnogi pisci zlivajo v svoja dela tudi lastno bolečino.

Greta je kot iz današnjega časa, čeprav je iz leta 1635 – pogumna, drzna, strastna, izobražena, ljudi ocenjuje po lastnostih in ne po nazivih in bogastvu.

Naj kar takoj povem, da to ni feminističen roman. Zamislila sem si zgodbo Gretinega očeta, tlačana, ki pa je bil razgledan, pismen, znal je nemško in je to prenesel na svojo lepo hčer. Obdobje med tridesetletno vojno sem izbrala, ker me zelo zanimajo takratni odnosi med katoliki in protestanti, dogajali so se tudi kmečki punti in čarovniški procesi, ki me še posebej vznemirjajo. Žrtve krvnih sodišč so bile predvsem ženske. Deželna, torej posvetna sodišča so preganjala t. i. sabatsko čarovništvo oziroma veščarijo, navadno je šlo za zanemarjene, neprivlačne babure, obtožene, da so letele na metlah in priklicale točo, kugo in podobne nesreče. Inkvizicija, ki je bila cerkvena institucija, pa je sežigala predvsem lepe ženske, ki so obsedle duhovnike, menihe in drugo gospodo ...

… in so se najprej zabavali z njimi ali jih posilili, potem pa so jih dali zažgati, da bi oprali svoj greh.

V nevarnosti so bile razgledane ženske pa tudi porodničarke, ki so se ukvarjale s skrivnostjo življenja, kamor moški niso imeli vstopa. In so znale nosečnost tudi prekiniti, iz splavkov in novorojenčkov pa naj bi si pripravljale maziva za svoje leteče metle.

Greta je vse to – lepa, izobražena, porodničarka, versko strpna, zna nemško, pa vseeno ne more omajati sodnika, ki se je že pred procesom odločil, da jo bo pokončal. Te nemoči pred sodiščem se še zmeraj bojimo, saj včasih ni pomembno, ali si kriv ali ne, ampak kdo sodi in kdo te zagovarja. Kmalu boste to sami izkusili, saj tožite Vinka Gorenaka.

Zasebna kazenska tožba proti Gorenaku je tudi simbolična gesta. Državljanom je treba povedati, da oblast nima nobene pravice stikati po naši zasebnosti, prav tako se ne sme zlorabljati ne javnih ne zasebnih pridobljenih sporočil. Očitno moramo biti danes hudo previdni, čeprav bi si želela, da smo svobodni. Namen oblasti je, da nas varuje, ne pa da vohuni za nami, kaj si mislimo o njej.

Svoje osebno nezadovoljstvo sem izrazila na zaprtem profilu, nisem si upala javno povedati, kaj mislim. Zdaj sem pogumnejša in sem za to, da javno povem, da oblast ne ravna prav, pripravljena tudi sleči sodniško togo. Prepričana sem, da bi morali sodniki izraziti svoje mnenje, saj vsi vidimo, kaj se dogaja, nobenega posebnega dokazovanja ni treba. Ne bi se smeli bati, da bomo izgubili službo in se znašli sredi postopkov, ki ti načnejo zdravje in se prenašajo v družino, kolegi pa se te izogibajo. Že res, da smo sodniki omejeni s svojim etičnim kodeksom, a menim, da moramo izraziti svoj protest, kadar kaj ni prav in se neutemeljeno kršijo temeljne civilizacijske pridobitve – človekove pravice, ker te niso samoumevne. Za to, da jih danes imamo, so v preteklosti ljudje dali tudi svoja življenja. Jaz do tega čutim globoko spoštovanje in hvaležnost. Kar se tiče svobode govora, pa se verjetno vsi zasebno izražamo bistveno drugače kot javno.

Niste kazenska sodnica, ki so zaradi odmevnih zadev bolj znane, zdaj pa boste za zmeraj slavni kot sodnica, ki si je drznila kritizirati Janšo. So vas že povabili v politiko?

So me že spraševali, ali se nameravam ukvarjati s politiko, pri čemer potem vsak hitro doda, da bi bilo škoda, ker ima politika tako slab ugled v družbi. Tak odnos me žalosti. Ali si ne želimo, da bi nas vodili ljudje, ki so ugledni, strokovni, sposobni in imajo moralno integriteto? Kaj pa nam preostane, če vsi, ki bi jim lahko zaupali, rečejo ne?

Vrniva se h Greti, ženski, ki je tudi za ceno življenja znala in hotela izživeti svojo ženskost, tudi žgečkljivim erotičnim prizorom se niste izognili. Najdejo vaši znanci v romanu kakšne podobnosti z vami, razen da imate konja, ki ga v romanu jaha tudi vaša junakinja?

Seveda je v romanu nekaj avtobiografskih prvin. Konj je zelo očiten, predvsem pa je resnična bolezen enega od mojih dvojčkov, ki je epileptik tako kot Gretin sin, ki je v romanu umrl. Tudi midva z možem sva se bala za sinovo življenje, bilo je tako hudo, da cele noči nismo spali, tudi po šest napadov je imel. Ko se je bolezen pojavila, je imel tri leta, obredli smo številne zdravnike, tudi v Parizu smo bili, a nam niso znali pomagati. Zdaj hodi v drugi razred, je krasen fant, le redko se še dogodi napad v blagi obliki.

Kakšen čudež se je zgodil?

V Bonnu smo našli zdravnika, tja smo šli brez pričakovanj, predvsem zato, da si ne bi očitali, da nismo vsega storili. Naleteli smo na izkušenega, starejšega profesorja,  takoj nam je vzbudil zaupanje, kar je kasneje tudi upravičil. S pravilno diagnozo in pravilo terapijo so bili napadi vse redkejši in manj intenzivni, naša družina je začela znova živeti. Sin je moj junak, ki me je naučil, kaj je pomembno v življenju.

Najbrž takšno zdravljenje veliko stane?

V štirih letih sem plačala za diagnozo in kontrole približno 2.500 evrov, nazadnje smo bili v Bonnu pred korono, za nov pregled še ni potrebe. K profesorju Elgerju sem poslala že kar nekaj mamic in vsem otrokom z epilepsijo je po njegovih priporočilih veliko bolje. To je človek, ki opravlja svoj poklic s strastjo, ni težko priti do njega, dobiš ga po telefonu, pokliče te nazaj.

Ko smo že pri otrocih, me seveda zanimajo tudi zapleti okrog treh otrok, ki so jih lani brutalno zarubili in so odtlej odtrgani od mame. Kako se je to lahko zgodilo? Zakaj traja tako dolgo?

Zveni kot floskula, vendar je zelo pomembno, da zares poskrbimo za naše otroke. Od nas so odvisni, prihodnost pa je njihova. Mislim, da bi se morala vsaka institucija, ki je odgovorna za zaščito otrok, vživeti v otroka in z izjemno skrbnostjo in občutkom zagotoviti, da se situacija hitro uredi. Na sodišču imam včasih občutek, da sodniki v svojih kabinetih in obravnavnih dvoranah ne dobimo pravega vpogleda v različne življenjske situacije strank. Prav bi bilo, da bi bili sodniki vpeti v življenje družbe, to pa pomeni, da bi aktivno sodelovali v njej, če je treba, tudi s kritikami.

Ali sodnik na družinskem sodišču lahko ali celo mora iti v družino, kot si laiki predstavljamo, ali pa je to le stvar sodnih izvedencev in socialnih delavcev?

Dolžnosti, da bi se fizično vključeval, torej bil fizično prisoten, npr., ob odvzemu otrok ali kakšnem drugem ukrepu, nima, po mojem mnenju pa bi bilo prav. Če bi opazoval otroke in starše v njihovem okolju ter začutil njihovo stisko, bi morda odločil drugače.

Izgovarjajo se, da nimajo časa, ker prebirajo gore papirjev, v primeru treh otrok ima dosje 4000 strani …

Dober sodnik ekonomično vodi postopek tako, da se ne zavlačuje in da se papirji ne kopičijo. Predvsem pa mora biti človek na mestu, ki ima občutek za pravičnost, ki ve, kaj je prav. Kolikor je meni znano, je po odmevnem rubežu vrhovno sodišče sprejelo smernice za odvzem otrok, kar je po mojem mnenju žalostno. Ali res nismo sposobni empatije do otrok, sploh ob tako težkih in čustvenih situacijah, kot je npr. odvzem? Res potrebujemo pisna navodila?

V primerih, ko se starši ne (z)morejo dogovoriti o skrbništvu nad otroki in stikih z njimi, mora to namesto njih opraviti sodišče – hitro, učinkovito in s kar največjim občutkom za otroke, brez poglabljanja že tako hudih ran, ki jih ločitev staršev pusti na otrocih.

Z zanimanjem bomo spremljali sodni boj z Gorenakom. Pripravljate še kakšen roman?

Naj najprej povem, da bi si želela, da bi se oblast oziroma kar celotna družba bolj kot s politično opredelitvijo sodnikov ukvarjala s tem, kakšni so sodniki kot ljudje. Verjetno si večina želi, da bi imeli sodnike, ki imajo moralno podlago s skladnim vrednostnim sistemom, ki so strokovni, razgledani, predvsem pa tudi pogumni. Si želite, da v vašem primeru sodi sodnik, ki ga je strah? Strah oblasti? Jaz ne.

Vsak sodnik je najprej človek in kot tak ima svoje mnenje, svoja prepričanja (tudi politična), morda tudi predsodke. Vendar nikoli ne dovoli, da bi vse našteto vplivalo na njegovo opravljanje sodniške funkcije oziroma konkretno odločanje v posameznih primerih. Zrel sodnik bo večji del svojega subjektivnega dogajanja pustil pred vrati sodne dvorane.

Zgodbo naslednje knjige že nosim v sebi in upam, da jo kmalu prelijem na papir.

Citata iz knjige:

»Neštetokrat so moški kakšno žensko obtožili čarovništva, ker so ji naredili otroka, za katerega niso hoteli prevzeti odgovornosti. Pa so to lepo zapakirali še z njeno krivdo za slabo letino in njenimi izleti na bližnji hrib, kjer se je vdajala mesenim orgijam s hudičem in ostalimi čarovnicami. Ni ga lepšega načina, da se znebiš tečne ženščine, ki trdi, da nosi tvojega otroka.«

»Žensko srce je kot brezno brez dna, lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne napolni, vedno je prostor za več.«

Podpis k sliki:

Tisto, kar druži sodnico Urško in tlačanko Greto, je konj, izjemno pametna, zvesta, zaščitniška in mogočna žival, vredna pozornosti in ljubezni.

CITAT, POUDARJEN!!!: »Svoje osebno nezadovoljstvo sem izrazila na zaprtem profilu, nisem si upala javno povedati, kaj mislim. Zdaj sem pogumnejša in sem za to, da javno povem, da oblast ne ravna prav, pripravljena tudi sleči sodniško togo.«

CITAT: »K profesorju Elgerju sem poslala že kar nekaj mamic in vsem otrokom z epilepsijo je po njegovih priporočilih veliko bolje.«

***»Svoje osebno nezadovoljstvo sem izrazila na zaprtem profilu, nisem si upala javno povedati, kaj mislim. Zdaj sem pogumnejša in sem za to, da javno povem, da oblast ne ravna prav, pripravljena tudi sleči sodniško togo.«***