20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Ljudje

Vsake sanje nam hočejo nekaj povedati

Skoraj deset let je bil duhovnik, od tega se je pet let izobraževal v Švici in tam se mu je v 300 urah na kavču, kar je del izobraževalnega procesa psihoterapije, začelo svitati o izstopu iz duhovščine. Do upokojitve je delal v mariborskem zdravstvenem domu, tudi še zdaj jih veliko poišče njegovo pomoč. Z njim smo se tokrat pogovarjali o sanjah. »Sanje so kompas, ki nas lahko vodi skozi življenje. In iz srca prihajajo najboljši odgovori o našem življenju. Srce so naši mali možgani, od tod prihaja intuicija.«

Bohak svojo vitalnost že 15 let ohranja z zenovsko meditacijo, ki se je je učil pri benediktinskem menihu in dvakratnem zenovskem mojstru Wiligisu Jägru. Ta je enega največjih duhovnih centrov v Evropi ustanovil na razvalinah benediktinskega samostana iz 12. stoletja.

Pravite, da so sanje vaš vsakdanji kruh.
Malce v šali rečeno. Hotel sem poudariti, kako pomembne so sanje v psihoterapevtskem procesu. Čeprav je možno neki psihoterapevtski proces izvesti tudi za ljudi, ki ne sanjajo. Vendarle so sanje za človeka pomembnejše kot spanje sámo, zato ker v sanjah človek tudi na nezavedni ravni že razrešuje svoje težave, stiske, in četudi sporočilnosti sanj ne more dojeti, je to že nekaj terapevtskega. Že stari Grki so se jutro po sanjah ozrli proti soncu in mu glasno zaupali svoje sanje. V antiki so že bili tudi poklicni razlagalci sanj, njihov največji mojster je bil Artemidor, iz sredine drugega stoletja našega štetja. V petih knjigah je temeljito obdelal sanje in do Freuda ni bilo več nobenega tako velikega interpreta sanj. Vmes so bili sicer ljudje, ki so sanje razlagali in kaj napisali, ampak nekoga, ki bi integriral vse dosežke o sanjah in njihovem pomenu, ni bilo.

Ne strinjam se, da je Freud povozil Artemidorja, kot piše uvodničar slovenske izdaje, saj je že Artemidor omenjal tako imenovane napovedne, preroške sanje, ki se dogajajo še danes. To so tiste sanje, ki se potem dejansko uresničijo. In za take sanje po mojem mnenju niso potrebne inspiracija od Boga ali preroške sposobnosti, temveč ve nezavedno mnogo več kot naše zavedno. Freud je lepo povedal: sanje so kraljeva pot do nezavednega. Podobno globoko misel je povedal tudi Aristotel, ki je tudi pisal o sanjah: sanje so nadaljevanje psihičnega dogajanja v spanju. To sta dve najgloblji izjavi o sanjah.

Kaj pa tisti, ki ne sanjajo oziroma se sanj nikoli ne spomnijo?
Tudi oni imajo nezavedno, a je preveč zaklenjeno. S tem, ko potlačeno ostaja potlačeno, izgublja človek veliko energije, ki mu je potem v življenju primanjkuje za druge stvari.

Če se sanj ne spomnim, to pomeni, da je to ena od mojih težav, ki jo moram rešiti?
Vsekakor bi bilo zaželeno. Tako priporočam tistim, ki pridejo v proces in pravijo, da ne sanjajo ali sanjajo zelo poredko. Svetujem jim, da se zvečer zberejo in si dajo sugestijo: sanje si bom zapomnil. Če si to ponavljajo vsak večer, si bodo počasi sanje tudi zapomnili. Res pa je, da je treba na nočni omarici imeti beležko, da si, ko se zbudimo (četudi sredi noči), sanje zabeležimo. Drugače so sanje kot jutranja rosa: ko posije sonce, je ni več.

Kaj so potem ljudje, ki so uspeli s to svojo sugestijo, izkusili? So bili presenečeni?
Presenečeni ali zadovoljni. Bi se kar strinjal s hipotezo, ki pravi: če si sanj ne zapomniš, nimaš ravno dobrega stika s samim s seboj. Torej se človek, ki ne sanja, lahko vpraša: kakšen stik imam sam s sabo?

Nekdo drug pa lahko sanja zelo živo. Kar je lahko celo sreča, če sanjaš na primer o pokojniku, ki ga pogrešaš.
Če nekdo sanja o svoji mami in je tega vesel, je to zanj sreča. Tudi to je ena od Freudovih trditev: vsake sanje so izpolnitev naših želja – tudi nezavednih. Pri tem se z njim ne bi strinjal stoodstotno. Raje bi dejal, da to velja pogosto.

Če kot otrok sanjam, da mi je umrla mama, to ne more biti ravno odraz moje želje.
In koliko ste bili stari?

Okoli sedem, osem let. Laično bi si to razložila kot strah pred izgubo mame.
V tem razvojnem obdobju je zadaj res strah, ker vemo, da brez zlate mame ne moremo preživeti. Če bi to sanjali vsaj pet ali šest let pozneje, bi lahko govorili o nečem drugem. Takrat bi lahko bila to nezavedna želja, ker se v času najstništva človek začne osamosvajati in ta ločitev pomeni tudi izgubo mame, staršev, odmikamo se od njih. Tako na neki način v najstniku umirajo, umrejo. To ne pomeni, da si želiš smrti staršev, ampak da poteka naravni proces zorenja, zato v takem primeru osebi ni treba imeti občutka krivde zaradi sanj.

Več v Zarji Jani, št. 22, 1. 6. 2021