Vzporedno s svojo potjo pediatrinje ste z velikim entuziazmom delali na področju odvisnosti. So vse odvisnosti enako hude?
To bi bilo najlažje potrditi, ni pa čisto res. Če pogledamo samo primerjavo pri prepovedanih drogah – samo za heroin obstaja nadomestek opioidov z dolgotrajnim učinkom (kot neke vrste zdravilo) in zdravljenje je lahko zelo uspešno. Človek se s takšnim zdravilom zdravi zato, da nima fizičnih in čustvenih problemov, ki jih prinaša heroin. Če hoče sebi res dobro, mora pa odkriti tudi način, kako bo zdravil svoje možgane. Pri tem nastopi psihoterapija, a če se že samo vključi med anonimne narkomane in izvaja tistih dvanajst korakov ter ima dobrega mentorja, se lahko čez deset do 15 let njegovi možgani tako predelajo, da ne potrebuje več dolgotrajnega opioida. Psihoterapija je nekaj vredna takrat, ko naredi dejanske spremembe v možganih.
Med drugim raziskave dokazujejo, da nam pri možganski spremembi koristi že en hiter sprehod. Če se napijemo energijske pijače ali zaužijemo odmerek sladkorja, pa je škoda na možganih zelo velika.
Danes je izjemno veliko možnosti tako za zdravljenje kot za preventivo. Največji problem vidim v tem, da pri vseh zasvojenostih obstaja slepa pega – to pomeni, da človek dolgo ne uvidi, da mu nekaj škodi. Ko to naposled uvidi, pa ima vedno neke razlage, češ, saj ni tako hudo. Pri razmišljanju o tem se znajde pred nepremostljivo težavo: že če se loti opustitve kajenja, ga lahko močno preseneti in obremeni abstinenčna kriza. Če ljudje ne zmorejo, nimajo opore, se bodo k zasvojenosti vrnili. Slišala sem za gospoda, ki se je k pitju alkohola vrnil po 26 letih abstinence! Ampak se je vrnil tudi v terapijo. Vrnitev v zasvojenost je normalen del teh bolezni.
Ali morda opažate, da imajo mladi danes kakšne specifične težave glede zasvojenosti – kaj jih bolj premamlja?
To je odvisno od subkulture mladih. Klasična droga v Sloveniji je alkohol, in ko sem enkrat svoje paciente ocenjevala, koliko so pili, ko so bili stari od 16 do 19 let, so navajali grozljive količine alkohola. Spomnim pa se kolega iz gimnazije, ki je bil edini, ki ne samo, da ni kadil, temveč cigarete nikoli ni niti poskusil. Meni se je zdelo to zelo čudno. A ni nič radoveden, sem ga vprašala. Odgovoril je: Pa zakaj bi poskusil, mene to niti malo ne zanima.
Mlade po navadi muči radovednost in poskusijo skorajda vse. Vsaj za tri droge – nikotin, heroin in kokain – lahko povem, da epigenetsko vplivajo na nas na tak način, da lahko sprožijo zasvojenost že z enim samim uživanjem. In ljudje ne računajo na to. Kdo vam torej zagotavlja, da ste genetsko zaščiteni, da se ne boste s kokainom zasvojili že ob prvem vnosu?
Zasvojeni smo lahko tudi s hrano – ta nam pomeni tolažbo. Poznam ljudi, ki so jih starši silili jesti in je bila mama zadovoljna šele takrat, ko je otrok že malodane bruhal. Umirila se je šele, ko se je otrok že povsem prenajedel. To ostane v osebi kot prazapis. Tak otrok bo, ko se bo znašel v stiski, čutil potrebo po veliko hrane in bo velike količine hrane iskal podzavestno. In šele ko bo nabasan s hrano, bo zanj svet spet lep (ker takrat se je mama umirila). Takih ljudi je zelo veliko.
Ste mama treh zdaj že odraslih otrok. Če pomislite, da bi vas tale epidemija ujela takrat, ko so bili vaši otroci še na začetku osnovne šole, vi ste bili pa zdravnica, padli bi v sistem šole na daljavo – kako bi se znašli?
Ne vem točno, katero besedo bi uporabila, ampak morda je zveza »konec sveta« še najustreznejša. Seveda sem o tem razmišljala in imam strašno srečo, da sta se starša mojega vnučka odločila, da ga še ne vpišeta v prvi razred (rojen je konec leta). Sprašujem se, kako bi ta dva mlada človeka, ki sta morala oba delati od doma, in to na zelo zahtevnem in odgovornem delovnem mestu, sploh zmogla. Jaz sem od njih oddaljena sto kilometrov, druga babica pa nima časa. Kdo bi tej družini pomagal?
Ko so bili najini otroci majhni, je bil mož mnogo službeno odsoten, tudi med vikendi, jaz pa sem delala trikrat na teden dopoldne in dvakrat popoldne – ob pol dvanajstih sem šla od doma in se včasih vračala domov celo ob polnoči. Zdaj si pa predstavljate, kdo bi najinim otrokom pomagal v šoli? Bili pa so rojeni trije v treh letih in pol. Zato sem bila povsem šokirana, ko sta se premier in njegova soproga že kmalu zavzela za zaprtje šol. Šole se zapro nazadnje! Najbolje pa je, da se jih sploh ne zapre. In zdaj se vidi, kakšno grozo smo povzročili otrokom. Zato sem zelo angažirana pri tem – to se na tak način ne sme več ponoviti! Priznam pa, da je bila na začetku tudi stroka zbegana, začenši s pravilnim nošenjem zaščitnih mask.
Pravite, da je največje nepotrebno breme epidemije padlo na otroke in mladostnike.
Gotovo. Pediatri smo že takrat svetovali, da bi razrede razpolovili, ne da pošlješ polovico razredov domov, druga polovica je pa na šoli. Bistveno je, da zmanjšaš število otrok v razredu in zagotoviš zračenje (na kar so v nekaterih drugih državah mislili že poleti), v razredih poskrbiš za večje razdalje in za več pouka na prostem, ne pa da šole preprosto zapreš.
Tudi po tem, ko je fakulteta za šport predstavila fantastično raziskavo s katastrofalnimi ugotovitvami, smo ponovno zaprli šole.
Sedaj, ko so se mladi (dijaki) vrnili v šole, pa se nanje ustvarja izjemen pritisk s pridobivanjem ocen, ne oziraje se na brutalno šolsko leto in urgenten poziv strokovne skupine psihoterapevtov.
Zdaj hočejo znanje, poteka ocenjevanje in izvaja se novo nasilje nad otroki. Kdo se bo zdaj z njimi ukvarjal?! Imajo namreč čustvene potrebe, da vse to, kar se jim je dogajalo, predelajo. Dokazali so, da je tistim otrokom, ki so na vojnih območjih videli mučenje ali pobijanje svojih domačih, zelo pomagalo, če so lahko v razredu pripovedovali o teh grozotah, drugi pa so jim empatično prisluhnili ter sprejemali. To potrebujejo. Če se pa v šoli delamo, kot da se našim otrokom ni zgodilo nič pretresljivega, celo da so razvajenci pred zasloni, to nikakor ni dobro.
Vem, da se na marsikaterih šolah tega problema zavedajo, na drugih pa malo manj. Človek ima samozaščitne in samoterapevtske sposobnosti in nekateri otroci bodo to uspešno predelali, vendar so travme pri mnogih res izjemno hude. Kolegica pediatrinja je bila šokirana, ko je ugotovila, da se je neka deklica med epidemijo v dobrega pol leta zredila za 20 kilogramov. Zopet drugi bodo šli v anoreksijo, rezanje, samomore ... Premalo je tako psihiatrov kot pediatrov. Pri nas v določenih občinah kruto primanjkuje pediatrov.
Več v Zarji Jani, št. 23, 8. 6. 2021
