Kar se zdaj dogaja na trgu prehranskih surovin, se ni že desetletja. Nam lahko to pojasnite?
Ko govorimo o teh strašnih ponderjih rasti, moramo vedno biti pozorni in previdni, da res mislimo na cene surovin. Ločiti moramo med kmetijskimi surovinami in živilskimi izdelki. Pogosto na hitro rečemo, da se draži hrana, se pa dražijo koruza, soja, nerafinirano olje, klavna živina, jajca … Potrošnike to po nepotrebnem vznemiri, za kar ni potrebe, saj so to samo še primarne kmetijske surovine, ki v končnih cenah živil na policah trgovin predstavljajo tretjino celotne cene. Koruza vstopa v krmo za živali, za pridelavo perutnine, jajc, in v končni ceni jajca, zrezka ali piščančje salame predstavlja pet ali šest odstotkov cene. Koruza se lahko podraži za sto odstotkov, to pa za kupca pomeni petdeset centov več za kilogram piščanca, na primer.
Saj zato, ker se vsaka podražitev naposled obesi na kupca, se mi začnemo tresti.
Seveda, ampak pri tem je treba vedno razmišljati o tem, kolikšen delež surovine, ki se zdaj neznansko dražijo, predstavljajo v maloprodajni ceni. In to ni tako veliko, kot si mislimo. Če kupimo žemljico, je v njej 15 odstotkov žit (moka), preostalo so številni drugi stroški: davki, delo, dobiček trgovca, marže. Tretjino cene izdelka na trgovski polici je storitev trgovine.
Groznih podražitev torej ne bo, ampak tudi teh omenjenih petdeset centov več se pri nakupu več izdelkov hitro nabere in za nekoga je tudi pet ali deset evrov že udarec – pri tako nizkih pokojninah, recimo.
Tudi to je res. Ekonomija je zanimiv, kompleksen sistem. Ta, ki se vrti okoli sestavin, surovin hrane, pa je medsebojno še posebej povezan. Kmetijske surovine vstopajo tudi v proizvodnjo – pridelovalci teh surovin jih tudi uporabljajo: slovenski rejci perutnine, govedine, prašičev, pridelovalci mleka so že zdaj pod velikimi pritiski, ker se surovine (npr. krma za živali) za njihovo dejavnost dražijo. Potrebujejo velike količine koruze, soje – te recimo pri nas sploh ne pridelujemo. Pridelovalce torej že močno skrbi, kupci pa smo še lahko mirni, saj se pri nas – ne boste verjeli – hrana še vedno ceni, z izjemo sadja in zelenjave.
Prehrambna industrija je res zelo na trnih, saj je na surovinskih trgih poteka rokenrol. Za velikega peka se podražitev žita za sto odstotkov pokaže v milijonu ali celo treh na letni ravni, čeprav je za nas žemljica tako poceni. Za rejca govedi predstavlja koruza ali soja 50 ali 60 odstotkov vseh stroškov, zato vidimo to paniko in krizo, ki je v industriji res upravičena. Izkušeni podjetniki, ki so trideset let v poslu nakupovanja surovin, pravijo, da takih hitrih in strmih rasti cen v svoji karieri niso videli.
In kako si to razložiti?
Elastičnost te panoge je zelo nizka: kmetijstvo in proizvodnja hrane potrebujeta zelo dolgo obdobje, če želiš proizvodnjo zmanjšati ali povečati; kmetijstva ne moremo preprosto ugasniti, če je povpraševanje manjše, in prižgati, če bi radi ponudbo povečali. To je naraven in razpršen sistem – če se povpraševanje po pšenici poveča, ne moremo že jutri dobiti več pšenice, ampak jo moramo zasejati, mora zrasti … Torej jo bomo lahko na trgu imeli več šele čez eno leto. Počasno odzivanje na spremembe pa v ekonomiji vedno pomeni cenovno nervoznost in zdaj je zaradi pandemije gospodarstvo eno leto v zelo nenavadnem stanju. Agroživilski sistem se je ravno tako počasi ohlajal, zaradi česar so se pogoji na novo postavili – ko se gospodarstvo spet zaganja, se povečuje povpraševanje, pa agroživilski sistem ni tako dobro naoljen, zato se dogajajo cenovni vrhovi. Verjamem, da je to obdobje začasno (od tri do štiri mesece), išče se novo ravnotežje. Seveda govorim o svetovnem pogledu na sistem.
Več v Zarji Jani, št. 24, 15. 6. 2021
