Poleg Ane imate še mlajšo hčer Lizo. Kako se razumete med sabo?

Marijana: Vse tri se kar dobro razumemo, v ključnih življenjskih situacijah pa sploh stopimo skupaj in se držimo druga druge. 

Ana: Jaz živim v Ljubljani, Liza in mama pa na Notranjskem, zato imata malo več komunikacije, sploh med korono. Imava zelo svobodomiselno in sproščeno mamo, ki je bila del umetniške in boemske srenje, zato ni bila nikoli zategnjen tip starša. V vsakem primeru sva imeli bistveno manj težav kot sošolci.

Marijana: Če se spominjam za nazaj, sploh ne vem, kako sem preživela s hčerkama v puberteti, jaz pa v klimakteriju. (smeh) Moj vzorec vzgoje je bil podoben vzgoji mojih staršev. Prihajam iz družine, kjer smo bili štirje otroci. Tudi jaz sem imela veliko svobode kot najstnica, kar sem prenašala na hčerki. Včasih bi bilo treba malo zaostriti situacijo, vendar je nisem, ker tega niti nisem znala. Vsekakor smo dobro izpeljale.

Vi se še vedno pišete Brecelj, dekleti pa Vipotnik. Kako to, da nimate enakih priimkov?

Marijana: Ko sem se poročila z zdaj žal pokojnim možem Matjažem Vipotnikom (umrl je leta 2016, op. a.), sem kot Marijana Brecelj že nastopala v gledališču in filmu, zato sem imela na začetku obe imeni in oba priimka – Marija Ana Brecelj Vipotnik. Moj podpis je zato trajal zelo dolgo! Ime Marija sem dobila po očetu Marjanu, ime Ana po mami, združeni imeni pa data Marijano. Moja ljuba prijateljica in sestra mojega moža je bila igralka Alenka Vipotnik, zato je bil tudi to eden izmed razlogov, da sem obdržala svoj priimek, da naju ne bi zamenjevali.

Vaša družina je umetniško usmerjena. Pred kratkim ste imeli koncert kot Fake family, na njem sta nastopali tudi Anina hčerka Nana in nečakinja Alina. Ljubezen do umetnosti imate očitno v genih.

Marijana: Izhajam iz gledališke družine, saj je bila moja mama Ančka Levarjeva zelo pomembna igralka v času razvoja gledališča. Moj stari stric Ivan Levar pa je bil tako rekoč ustanovitelj slovenskega gledališča! Kot otrok sem rasla med kostumi in fantazijami. Drugače, kot je, sploh ni moglo biti!

Ana: Tudi jaz sem rasla v gledališkem prahu, med zanimivimi ljudmi, naša hiša je bila ves čas polna pesnikov, slikarjev, glasbenikov in igralcev.

Kako to, da ste se odločili za glasbo in ne gledališče?

Ana: Preprosto me ni vleklo v gledališče, ampak v glasbo. Odkar se spomnim, mi je bilo jasno, da je glasba tisto pravo. Tudi v glasbi si na odru, zato pridejo igralski geni zelo prav. (nasmešek)

Marijana: Po očetovi strani so bili izredno talentirani za glasbo – Anin oče, njegova sestra Alenka, dedek in babica. Določene stvari zagotovo prineseš na svet.

Marijanin mož je zapisan med legende grafičnega oblikovanja, Anin je tudi v svetu znan kitarist. Ali bi lahko imeli ob sebi nekoga, ki ne bi ljubil umetnosti?

Ana: Seveda. Res se gibljemo v umetniških krogih, vendar to ne pomeni, da nimamo okoli sebe tudi ljudi, ki nimajo zveze z umetnostjo.

Marijana: Jaz ne obremenjujem ljudi s svojim poklicem. Z leti se to malo umirja, a na splošno je ta poklic kar zahtevna obsesija. (smeh) Rada delam, kar delam, saj sem lahko kreativna.

Več v reviji Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021