Grozno mi je bilo, da me je sin gledal táko

Aleksandra Pinterič – Alex Pin, pisateljica in energetska mentorica mamicam za drug pogled na življenje:»Mislila sem, da materinstvo bo pa šlo. Pa se je zgodila poporodna depresija. Ko so se začeli otrokovi NE-ji, sem trikrat zapored naredila nekaj, kar sem si obljubila, da kot mama ne bom nikoli. Pa sem. Počutila sem se nesposobno, ničvredno, da nič ne naredim prav. Otrok ni bil nič kriv. Vse je bilo v meni. Potem je bilo tu izginjajoče partnerstvo in jaz v njem, pa ločitev, peljati otroka prek bolečin – in od vsega sem se sesula. Tega ni vedel nihče, bila sem sama, ločena, grozno mi je bilo, da me je sin gledal táko. Depresije, brezposelnost, iskanje rešitev, sodbe okolice ... Bila sem nezadovoljna z vsem, samo pritoževala sem se, ker tega, kar je bilo, nisem hotela imeti. Hotela sem drugo življenje. Komaj sem prenašala bolečino. Želela sem biti mama, za katero bo lahko sin enkrat rekel: 'Hvala ti, mama.' Hotela sem mu dati boljšo pot za življenje in da bo verjel vase do konca.

A to sem morala začeti sama. Ni šlo drugače. Vse se začne in konča pri tebi. Materinstvo je izjemna pot osebne spremembe in rasti. Iz gosenice v metulja se spreminjaš večkrat. Tako spoznaš, da vedno najprej vzgajaš sebe. Zato – ustavi se, vdihni, izdihni. Najprej mir, ker to potrebujeta tvoj otrok in ti. Vedno.«

* »Iz gosenice v metulja se spreminjaš večkrat. Tako spoznaš, da vedno najprej vzgajaš sebe.«

***
Prepričana sem bila, da ju le jaz lahko obvarujem

Teja Jauševec, pedagoginja in družinska mediatorka:»Kot mamo me je najbolj 'podrl' občutek pretiranega nadzora iz strahu za svoja otroka. Mislila sem, da le če bom neprestano bdela nad njima in nad vsem, kar počneta (tudi nad dihanjem ponoči), bo vse O. K. Občutek, da ju le jaz lahko s popolnim in neprestanim nadzorom zaščitim in varujem ter nihče drug, niti mož. Seveda je bila to omejitev, ki sem si jo sama postavila, okrog sebe sem imela nenehno pomoč, a je nisem zmogla sprejeti, ker sem bila prepričana, da nihče drug ne zna tako dobro kot jaz. To me je pripeljalo do popolne izčrpanosti. Seveda drži, da moramo svoje otroke varovati, vendar če je skrb pretirana, tako kot je bila pri meni, pripelje do izgorelosti in celo bolezni, pri otrocih pa povzroči negotovost, prestrašenost ter nesmiselno ujetost v nenehna pravila. Najboljši nasveti, ki se jih odtlej učim upoštevati vsak dan in mi zelo pomagajo, so: vzemi si vsaj nekaj časa zase prav vsak dan, da izklopiš skrbi, potem je vse veliko lažje; zaupaj življenju (in možu, da zna tudi on varovati otroke); v odnosu z otroki deluj spontano in iz srca, ne iz strahu; razišči pri sebi, od kod prihajajo ti vzorci nadzora in kontrole, ki omejujejo tebe in posledično tvoje otroke, ter delaj na tem, da se soočiš z njimi in jih odpraviš.«

* »Seveda drži, da moramo svoje otroke varovati, vendar če je skrb pretirana, tako kot je bila pri meni, pripelje do izgorelosti in celo bolezni.«

***

Moj otrok je potreboval mene. Mene pa ni bilo. 

Lena N. Novak, life coach za srečno življenje:»Kot mamo me je najbolj pretreslo, da sama sebe sploh nisem poznala, nisem se ukvarjala s seboj, nisem vzgojila sebe, preden sem začela vzgajati otroke. Med nosečnostjo mamice preberemo vse knjige o otroku, vzgoji, porodu, obiskujemo materinsko šolo, kjer zvemo vse podrobnosti o porodu, o negi otroka in še marsičem. Potem otrok odrašča in se znajde v stiskah ali kriči, ima izpade jeze, dvomi o sebi ali čem drugega. In spet v prvi vrsti iščemo rešitev v tehnikah vzgoje, kaznovanja in podobno. Tako vzgajamo otroka, ki bo sodil v sistem. Otroka, ki bo ubogljiv, zato da bo sprejet. Otroka, ki ne živi niti ne razume samega sebe. Kaj pa potem otrok pravzaprav sploh potrebuje? Na prvem mestu: zadovoljno, močno, srečno mamo, ki je polna energije. Otrok potrebuje tebe. Moj otrok je potreboval mene. Mene pa ni bilo. Brez energije, depresivna, obupana. Zato, draga mama, otrok potrebuje tebe. In če pogledaš svoje življenje, svoje navade, svoje blokade in nepodporne vzorce – si zadovoljna? S svojim partnerstvom? Zdravjem? Odnosom do sebe? Do svojega telesa? Ali tisto, kar delaš, delaš resnično s srcem? Vse to bo ali je dobil otrok od tebe, po teh nevidnih poteh, po genetskih kodah. Tisto, kar starši spremenimo, prepoznamo in prečistimo, našim otrokom ne bo potrebno. Zato vzgajaj SEBE, tvoji otroci pa so tako in tako skupek tvojih programov in blokad. Deluje, preizkušeno.«

*: »Kaj pa otrok pravzaprav sploh potrebuje? Na prvem mestu: zadovoljno, močno, srečno mamo, ki je polna energije. Otrok potrebuje tebe.« 


***

Najprej sem morala postati dobra mama sebi

Sanja Kranjc, zakonska in družinska terapevtka: »Čeprav sem že dobro leto mama, sem pravzaprav šele sedaj začela uživati v materinstvu. Zakaj? Ker sem prvega pol leta skrbela samo za otroka in pozabila nase. Nase kot žensko s svojimi potrebami in čustvi. Nase, kakršna sem bila, preden sem postala mamica. Takrat sem si dovolila čutiti čisto vse in to tudi upoštevati, sedaj pa sem imela občutek, da se ne smem jeziti, ker imam 'najlepšega' otroka na svetu, da se ne smem jokati, ker so se mi nekatere stvari zdele tako težke, da moram vse narediti sama, da bo časa za počitek še dovolj itd. Vedela sem namreč, da mi otrok zna prebuditi marsikaj, a niti slučajno si nisem predstavljala, kaj to pomeni zame. Dobro sem vedela tudi, da moram poskrbeti najprej zase, da bom dobra mama. Želela sem to najbolj, iz vsega srca. Vendar sem dobra mama svojemu otroku postala tisti trenutek, ko sem postala najprej dobra mama sebi. Dovolila sem si pomoč, tako čisto fizično kot čustveno, sama sebi sem dala sočutje in si ustvarila svojo 'ekipo'. Ko je mama srečna kot ženska, bo odlično vlogo opravila tudi kot mama.«

*»Ko je mama srečna kot ženska, bo odlično vlogo opravila tudi kot mama.«

***

Nikoli prej nisem občutila take jeze

Petra Kolarič, pedagoginja montessori: »Kot mamo so me presenetila čustva, ki so iz mene privrela, ko se moja pričakovanja niso ujemala z otrokovim vedenjem. Začelo se je v obdobju, ko je bil dojenček in je že jedel gosto hrano. Spomnim se, kako me je razjezilo, ko sem hrano pripravila in mu jo postregla, on pa ni hotel jesti. V meni sta bila dva pola: en je razumel, da mu ne morem vsiljevati hrane in da ni odvisno od mene, če bo ali ne bo jedel. Drugi pol pa je čutil obupno jezo, neslišanost, neupoštevanost. Prav ta jeza me je presenetila, saj je pred tem nikoli nisem občutila tako močno. Nisem bila zadovoljna s sabo. Nisem bila takšna mama za svojega otroka, kot bi si želela. Potem sem se začela učiti o vzgojnih pristopih in spoznala kar nekaj teorije, v praksi pa mi še vedno ni uspevalo ostati umirjena. Življenje me je prineslo k celostni terapevtki, med drugim sem jo vprašala, zakaj se mi to dogaja. In njen odgovor je bil: 'Dokler ne boš našla miru v sebi, ti nobena teorija ne bo pomagala pri umirjenem odzivanju.' Takrat sem začela spoznavati še drugo plat materinstva. Če je bil pred tem fokus na otroku, sem ga potem preusmerila nase. Spoznavati sem začela, kaj mi prinaša mir, in začela bolje skrbeti zase. To je sedaj tisto, kar prenašam naprej tudi drugim mamam.«

* »Dokler ne boš našla miru v sebi, ti nobena teorija ne bo pomagala pri umirjenem odzivanju.«

***

Nihče mi ni povedal vsega tega

Apolonija Zupan, certificirana trenerka umetnostne terapije: »Kot mamo me je najbolj pretreslo, da kljub dolgoletni partnerski zvezi, kronani z zakonom in dobrim medsebojnim odnosom, z možem po porodu prvorojenca ugotoviva, da se ne poznava. Da ne veva, kdo sva. Prepričana sva bila, da je biti starš dojenčku preprosto – saj samo spi, je in joka, kajne? Nihče mi ni povedal, da dojenje na začetku ni tako preprosto, kot prikazujejo slike. Nihče mi ni povedal, da so neprespane noči tiste, ki ti poberejo nasmeh z lic. Predvsem pa mi ni nihče povedal, da se odnos med partnerjema spremeni. Ob poroki nama je nekdo čestital, rekoč: zakon je križ, premazan z medom. Med poližeš, potem ostane samo še križ. Ko sva z možem bíla vsak svoje težke bitke v svojem kotu sobe, sem se spomnila tega stavka. Zavedala sem se, da sva prišla do 'križa'. In to je bil tudi trenutek, ko sem spoznala, kako pomemben je pogovor v življenju. Še pred pogovorom pa delo na samem sebi. Poslušanje. Izražanje. Predvsem pa, kako pomembno je, da si vedno, tudi v najtežjih obdobjih življenja, vzameš čas zase, se pocrkljaš in napolniš z ljubeznijo do sebe. Potem se je spontano uredil tudi partnerski odnos (če gre le za zaspalo ljubezen) in tudi otrok je bistveno mirnejši.«

* »To je bil trenutek, ko sem spoznala, kako pomemben je pogovor v življenju. Še pred pogovorom pa delo na samem sebi. Poslušanje. Izražanje.«

***

Šokirana sem bila, ko sem to slišala

Nada Zupančič, zakonska in družinska terapevtka: »Kot mama sem se ob svojih otrocih vedno borila proti mobitelom v osnovnih šolah. Na nekem roditeljskem sestanku smo starši uspeli izglasovati, da tretješolci na tabor s seboj niso vzeli mobitelov. Otroci so se na taboru lepo imeli, dobro spoznali in povezali. Šokirana sem bila, ko sem že pred leti doživela, da otroci v šolo niso smeli prinesti šaha ali frnikul za igro med odmori, lahko pa so gledali v mobitele. Zastavlja se mi vprašanje, kam to vodi. Kakšne navade želimo privzgojiti otrokom? Kaj lahko tu zdravega naredimo starši? Zelo me je potrlo, ko sem v teh dneh iz ust srčne mame najstnika slišala, da je bilo desetletnim otrokom, ki so se s šolo odpravljali na izlet, naročeno, naj s seboj prinesejo mobitele in slušalke, da ne bodo motili šoferja. Kot mamo me je pretreslo: da so otroke, ki so bili tako dolgo v lockdownu, prikrajšali za izkušnjo pogovora in veselja na avtobusu; da so vse mame razen dveh na to naročilo pristale; da najstnike šola kot vzgojna institucija potiska za ekrane, ki že sami vlečejo.

Zato tako poudarjam, kako dragoceno je za najstnike, ko si starši doma vzamemo čas in jim prisluhnemo. In da jih spodbujamo tudi k pogovoru med vrstniki. Živijo v precej kaotičnem svetu, zato je dragoceno, da vidijo, da določene vrednote stojijo in se je zanje tudi vredno boriti. Pogovor v živo in pristno druženje sta gotovo dve izmed njih.«

* »Najstniki živijo v precej kaotičnem svetu, zato je dragoceno, da vidijo, da določene vrednote stojijo in se je zanje tudi vredno boriti.«

***

Na kaj takega res nisi pripravljen

Sabina Adrović, life coach za osebni in poslovni uspeh:»Poporodna depresija. To je bila definitivno izkušnja, za katero si nisem mislila, da bo potrkala (tudi) na moja vrata. Res je, da sem v preteklosti premagala depresijo in anksioznost, z njo sem se borila tri leta, ampak tega nisem pričakovala. Poporodna depresija je sicer trajala le kratek čas, a so se mi takrat prižgali čustva, nenadzorovane solzice in mešani občutki. Šokiralo me je, da so se pojavili kljub vsej pripravljenosti in delu na sebi. Kljub vsem knjigam, tečajem, pripravam. Na to nisi pripravljena. Rojstvo otroka – tako čudovit dogodek na eni strani, poln veselega pričakovanja, solzic sreče in radosti ob pogledu na majhno štručko. In na drugi strani cela paleta občutkov (od strahu do negotovosti, tudi žalosti). Ali bom zmogla? K sreči sem dobila čudovito razlago, in ta mi je v trenutku obrnila pogled na situacijo in vsa ta čustva. To nisi ti. Gre za upad hormonov, pozitivno pričakovanje, adrenalin in porod so naredili svoje. Ti še naprej sveti, gre za naraven proces uravnavanja čustev in hormonov. Rodila si. Ne bodi tako stroga do sebe, dovoli si čutiti vse, kar čutiš, in nato čez to – v resnično tebe. Vse je v redu. Zmoreš, zato ti je Bog poslal čudovitega sina. Neskončno hvaležna.«

* »Ali bom zmogla? K sreči sem dobila čudovito razlago, in ta mi je v trenutku obrnila pogled na situacijo in vsa ta čustva. To nisi ti. Gre samo za upad hormonov.«

***

Sarah Senica, mojstrica NLP:»Materinstva sem se od nekdaj srčno veselila. Moji največji strahovi v nosečnosti so bili strah pred porodom, da ne bom dovolj popolna mama, da bi se oddaljila s partnerjem in da bi izgubila čas za svojo svobodo, ustvarjanja ter hobije. Najboljši nasvet, ki sem ga dobila, je bil, da naj se ne sekiram na zalogo, naj bom prijazna do sebe in naj se izzivov lotim korak za korakom, spontano in z občutkom. Predvsem pa sem, ko sem postala mami, ugotovila zame najpomembnejšo stvar. Ne glede na vse prebrane knjige o vzgoji in različne vzgojne pristope na koncu dneva mama v meni najbolje ve in čuti, kaj moj otrok potrebuje. Vsem mamicam bi želela predati prav to, da naj predvsem zaupajo v svoje čarobne sposobnosti, ki jih prejmeš, ko postaneš mama, občutek in intuicijo, tudi če se pojavijo dvomi, kritike okolice ter občutki nemoči. Mala dušica si je izbrala tebe točno takšno, kot si, s posebnim namenom. Svoje strahove pa sem si olajšala s preprostimi obredi zase, z mojo punčko in s partnerjem, ki jih vestno  uporabljam, saj mi vlogo mame obogatijo in olajšajo. Velikokrat se rada pošalim, da se ritem poroda nadaljuje v materinstvo. Nepredvidljivo greš skozi izzive popadek za popadkom. Naj bodo valovi polni samozaupanja in zavedanja, da mama v tebi ve, da si darilo temu svetu.«

* »Ne glede na vse prebrane knjige o vzgoji in različne vzgojne pristope na koncu dneva mama v meni najbolje ve in čuti, kaj moj otrok potrebuje.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021