Ljudje

Mama mi je hotela uničiti življenje

Petra Arula
19. 7. 2021, 22.00
Deli članek:

»Mislil sem, da si vse pritlehne žaljivke in brutalne udarce zaslužim, saj sem ničvreden, grd, nisem dovolj priden in nisem punčka z dolgimi lasmi, kakršno si je želela mama,« mi je rekel, ko sem ga vprašala, zakaj ni nikomur povedal. Obenem se je bal, da bodo potem o njem tako mislili tudi učitelji in babica. Ker je svoje rane skrival, so vsaj oni mislili, da je v redu fant …

Zarja Jana
Damijan Janžekovič in njegova neverjetna zgodba, kako je iz pekla prišel do življenja.

»V našem stanovanju je ves čas smrdelo po zatohlem vonju po pivu in cigaretah. Živeli smo v dvosobnem stanovanju v Mostah v Ljubljani: moja mama in jaz, babica, stric, takrat še najstnik, in do mojega prvega razreda še prababica. Mama me preprosto ni prenašala. Čeprav sem se trudil biti dober otrok, me je iz leta v leto bolj sovražila. Začelo se je z zmerljivkami in hudim tepežem, če sem naredil kaj narobe, nadaljevalo pa že samo zato, ker sem bil živ. Babica in stric sta mi stala ob strani, babica je tudi nekajkrat posredovala in mama me ni tepla, kadar sta bila onadva doma. Skupaj z grožnjami in pritlehnimi žaljivkami so leteli udarci s kuhalnico ali mojo glavo v zid ter brce, nemalokrat do moje onemoglosti. Ker sem se bal, da bi kdo izvedel in si o meni mislil slabo, o tem dolgo nisem spregovoril. Bil sem zadržan, tih fant, brez prave družbe, in v rani mladosti sem začel svojo bolečino tešiti z rezanjem, sledila so leta hude depresije, poskusi samomorov …«

Po njeni bolezni se je vse še poslabšalo. »Medtem ko je imela moja mama do diagnoze raka na začetku moje osnovne šole še obdobja treznosti in kolikor toliko normalnega, žal pa nikoli ljubečega obnašanja, se je to po njeni bolezni spremenilo. Zaradi raka materničnega vratu je skoraj umrla. V času, ko je bila v bolnišnici, je zame skrbela babica, in čeprav sem se bal za mamo in jo tudi pogrešal, je bilo to zelo lepo obdobje mojega življenja. Mame huda bolezen žal ni streznila. Ravno nasprotno – po njej ni več hodila v službo, saj je bila zaradi težkih prilagoditev težko zaposljiva, ni več kuhala, prala, skrbela zame, je pa cele dneve popivala, od jutra oziroma takrat, ko je pač vstala, do poznega večera, ko je vsa pijana prišla iz lokala in se znašala nad mano. Krivo je bilo to, da kljub trudu in neprespanim nočem nisem imel samih petic, da sem se družil z otroki iz blokov in šole, ki niso bili le slovenske narodnosti, da sem bil fant in ji nisem bil nič podoben …«

Moje telo ni zmoglo več. »Postajal sem vedno bolj nespeč, hodil sem v spanju, ocene so se mi poslabšale, kar je bil vzrok za mamino še večjo agresijo. Bolj ko se je bližal konec osnovne šole, bolj sem se iz tihega, zadržanega fantka spreminjal v agresivnega in včasih nesramnega fanta. Obenem se me je začela polaščati depresija, začel sem se rezati. K sreči se je začelo novo obdobje v mojem življenju – gimnazija. Tam so učitelji hitro ugotovili, da z mano ni vse v redu, in razredničarka me je peljala k šolski svetovalni delavki. Ta mi je močno stala ob strani in sva še zdaj v zelo lepih odnosih. Lahko sem ji povedal in zaupal vse. Tudi učitelji so bili razumevajoči, imel pa sem tudi zelo dobrega prijatelja, ki sem mu lahko vse zaupal, ob strani so mi stali celo njegovi starši. Bil sem predsednik dijaške skupnosti, za katero sem se resno zavzemal od vsega začetka. Ob tem sem se namreč počutil, da tudi jaz delam nekaj dobrega, da sem lahko tudi jaz doprinos. Treniral sem mali nogomet, imel odličnega sogovornika v župniku, a stiska je bila prevelika in vedno bolj sem bil depresiven. Ko sem prišel iz šole, sem samo še zaspal, in ko sem se zbudil, sem bil le še bolj utrujen. Agresija doma pa se je stopnjevala. Šolska svetovalna delavka je predlagala, da prijavim agresivno mamo, ki ne skrbi zame. A glede na zakonodajo smo ugotovili, da bo bolje, da počakamo do mojega 18. leta, ki se je hitro bližalo …«

Zbudil sem se, tik preden bi vame zapičila nož. »Mama je iz lokalov prihajala ponoči, ko smo že vsi spali. Vedno je bila zelo glasna in vedno sem se delal, da spim, ter upal, da me ne bo spet napadala. A tiste noči ni bilo tako. Nisem slišal, kdaj je prišla. Spal sem, a nekaj me je prebudilo. Nad svojim obrazom sem zagledal mamin divji izraz in lovski nož v roki, uperjen proti meni. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 29, 20.7. 2021