»Bila sem debela. Prišla sem do 105 kilogramov,« začne pripovedovati grafična oblikovalka in fotografinja, Ljubljančanka, ki že nekaj let živi na vasi – z družino, tremi kužki in šestimi pritepenimi muckami.
Do šestega leta ni imela problemov s težo, bila je povsem normalno raščen deklič. Nato pa je pri sedmih letih preživljala počitnice pri dedku in babici, ki sta se našla v drugi svetovni vojni. »Posebno babica je bila polna vojnih zgodb, govorila nam je, kako so stradali, jedli bukove liste. Izredno zaščitniška je bila do otrok, nikakor nismo smeli biti lačni – tako da nas je pravzaprav pitala. Imela je dovolj denarja in rada me je futrala, jaz pa sem rada jedla. Dobro mi je bilo. Spomnim se, kakšen zajeten kos tiste bele štruce mi je odrezala in nanj namazala celo pašteto Kekec! In jaz sem vse pojedla. Ni me bilo treba siliti. Ko me je dedek po enem mesecu pripeljal domov, je moja mama prebledela: 'Kaj ste storili z mojim otrokom?' Še danes jo slišim. V enem mesecu sem pridobila 12 kilogramov! In od takrat naprej sem bila debelušna. Takrat so se začeli moji problemi s težo.«
Mama jo je peljala še k zdravniku, da bi preverili ščitnico. »A ko sem morala pred njim dvigniti majico, me je prijel za salo okoli trebuha in dejal: 'Uf, tole je pa veliko preveč.' In tako so se začele travme.«
Bajsa. Otroci so bili tudi takrat neusmiljeni in že v prvem razredu se je morala navaditi, da jo kličejo bajsa pa šerbi ... Vse sorte je bila in preživela. A zanimivo, ko si danes ogleda fotografije iz osnovne šole, se ji ne zdi, da so jo upravičeno klicali bajsa. »Nisem bila tako zelo debela.«
Ko se je v puberteti iz pridne punčke prelevila v upornico, je shujšala nenačrtno, se pri dvajsetih počutila še vedno udobno v svojem telesu, nato pa čez nekaj let zanosila in kilogrami so se povzpeli do 81 kg (visoka je 162 cm), po porodu pa so se začele psihične težave z anksioznostjo in paničnimi napadi ...
Potem ko so ji neki petek predpisali izredno močne tablete in je morala z danes na jutri prenehati dojiti, je nato v nedeljo pristala na urgenci psihično povsem uničena – v še slabšem stanju kot pred jemanjem močnih zdravil. Imela je srečo, da je naletela na mlado zdravnico, ki je dejala: »Vse tiste tablete vrzite stran!« Predpisala ji je blažja pomirjevala za največ 14 dni ter ji izročila napotnico za pregled ščitnice. »Že takoj v ponedeljek so ugotovili, da mi ščitnica dela premalo. Nato sem 16 let vseskozi pridobivala težo – z 82 kg na 90, pa sem spet malo shujšala, pa spet pridobila ... Sem si pa obljubila, da si do sto kilogramov ne bom pustila. Že ko sem dosegla 90, sem se tega zelo ustrašila in shujšala za deset kilogramov, ampak v življenju se začnejo še druge težave – razmerje, finance ... Malo se zapustiš, se pogledaš v ogledalo, vidiš kup nesreče, ki mu je že vseeno za vse ... Zgodi se.«
Dan preloma. A je zaobljubam navkljub prišla do 105 kg in nekega dne se je pogledala v ogledalo in čutila odpor do same sebe. »Ampak ne odpor v smislu, da se ne maram, temveč ravno obratno: da se imam tako rada, da bom nekaj storila. Ta posebni občutek bi vam rada približala, ampak ga ne znam ubesediti. Bilo je nekaj groznega v meni.«
Poleg tega usodnega dne pred ogledalom jo je na nujnost spremembe opozarjalo telo s povišanim holesterolom, utrujenostjo, slabim počutjem. »Vedno sem si tudi govorila, da bom v 40. leto stopila vitka. Vse življenje sem hujšala, diete so bile nenehno v moji glavi, nešteto juter sem začela z mislijo: joj, moram shujšat, danes pa res začnem. In sem zdržala do dvanajstih, pa ni šlo več. In sem z naslednjim dnem začela spet znova. Neprestano tako, dvajset let: moram hujšat, moram hujšat.
Pa se je zgodil tisti prelomni trenutek pred ogledalom nekega jutra v oktobru 2019.
Brez posebne diete. Nobene posebne diete se ni držala, čudežnega recepta vam ne more predati. Vedela je, da je treba vnos hrane v telo zmanjšati in da mora telo dobiti ravno toliko hrane, kot je potrebuje, niti malo čez. Vse to je vedela, saj si je v dvajsetih letih hujšanja prebrala tisoč in en shujševalni recept.
Več v Zarji Jani, št. 30, 27. 7. 2021
