V surferski vasici Vassiliki na otoku Lefkada so Blažka in njena družina spoznali Mika. »Vsak dan smo ga srečevali. Priljubil se nam je, ker je bil prijazen, nasmejan, poln energije. Vedno se je kaj pohecal z otrokoma. Seveda smo kupili tudi njegove zapestnice.« Ko je ugotovila, da je včasih razumel kakšno slovensko besedo, se ji je to zdelo neverjetno. »Zaupal mi je, da so besede podobne ruskim, on pa govori rusko. Seveda me je začelo zanimati, kako to in zakaj prodaja zapestnice, če je izobražen. Počasi, po delčkih, sem potem v nekaj naslednjih dneh izvedela njegovo zgodbo.«
Znanje pomembnejše od denarja. Mike prihaja z juga Nigerije. Njegova mama učiteljica je svojim petim otrokom vedno polagala na srce, da je znanje pomembnejše od denarja, saj ti ga nihče ne more vzeti. Trudila se je, da bi se njeni otroci lahko čim bolj kakovostno šolali. Mike je bil zelo uspešen pri matematiki, kemiji in fiziki. Ker je pri teh predmetih zelo izstopal, so se starši trudili najti možnost, kako bi lahko v znanju še napredoval in se izšolal. S pomočjo prijateljev so ga preko nekega programa poslali na fakulteto v Minsk v Belorusijo, kjer je tri leta študiral kemijo. Po treh letih pa je družini zmanjkalo denarja in Mike je moral študij končati. Ker s svojim statusom ni smel delati, tudi sam ni mogel zaslužiti denarja za nadaljevanje študija, zato je zapustil državo. Pristal je v Grčiji, v Atenah, kjer so mu znanci uredili prenočišče in mu pomagali poiskati priložnostna dela. Poleti pa prihaja za tri mesece na Lefkado, kjer plete in prodaja zapestnice. »Letos je prišel s prijateljem, da si delita stroške. V najvišji sezoni s prodajo zapestnic v glavnem zasluži večji del denarja potem za vse leto. S tem denarjem je prejšnja leta tudi pokrival šolnino za mlajša dva brata, ki sta lani šolanje končala. Še sreča, ker se je zgodil covid in vso zimo za Mika ni bilo dela, tako da se je le stežka preživljal. Ker je prijazen, miroljuben, je v vasici priljubljen, celo s policisti se razume. Njegova zgodba me je ganila. Ko sem ga vprašala, kakšne ima želje v življenju, kaj bi si zase želel, ne glede na trenutno situacijo, mi je dejal, da bi rad dokončal šolanje. Še vedno najbolj obžaluje, da ni mogel dokončati fakultete. Zaupal mi je, da ko vidi, kako se kakšni študenti na dopustu učijo za izpite, še sam rad pokuka v njihove zvezke.«
Akcija za Mika in Urbana. »Zavedam se, da je na svetu milijone takšnih ljudi, kakršen je Mike, vsak ima svojo posebno zgodbo. Mi smo pač spoznali Mika, ki nas je očaral s svojo energijo, in smo se mu odločili pomagati. Ko sem svojo zamisel predstavila družini, so bili vsi takoj za akcijo. Ko smo slišali Mikovo zgodbo, smo se z otrokoma veliko pogovarjali o tem, kako je ta svet neenak za vse. Sina recimo spodbujam, da se v šoli čim bolj potrudi, pa se mu ne da preveč, Mike bi pa rad študiral, pa ne more, ker nima denarja.« Ob Mikovi zgodbi se je spomnila še Urbanove, ki se jo je spomladi, ko je izvedela zanjo, prav tako dotaknila. Urbanove starše namreč prav dobro pozna, saj je organizirala njuno poroko, ko je bil Urban še v trebuščku.
Urban. O Urbanu Miroševiču smo tudi v naši reviji pisali pred nekaj meseci. Zaradi redke genetske motnje – sindroma CTNNB1 – je drugačen. Pri dveh letih še ne hodi, morda ne bo nikoli. Sindrom poleg na sposobnost hoje vpliva še na govor, razmišljanje in socialno vključevanje. Starša Špela in Samo Miroševič sta našla upanje v genski terapiji. Z raziskovanjem sta po vsem svetu našla in prepričala ekipo znanstvenikov, da razvijejo zdravilo za Urbana in hkrati še za 400 drugih otrok po vsem svetu z enakim sindromom, za kar je seveda treba veliko denarja. Najprej sta sama vložila vse, kar sta lahko – 100.000 evrov, potem pa sta se obrnila po pomoč tudi na nas. V povezavi z Mikovo zgodbo je tako Blažka dobila idejo, kako bi lahko pomagala tudi Urbanu. »Miku smo povedali za tega slovenskega dečka z redko genetsko boleznijo, ki ima neverjetne starše, in mu predstavili, kako bi z njegovimi zapestnicami lahko pomagali tako njemu kot tudi Urbanu. Bil je navdušen. Zamisel je prišla spontano in res nismo imeli kakih velikih ciljev. Sami smo kupili sto zapestnic in si dejali, da jih bomo že nekako prodali. Bili smo izredno presenečeni, zapestnice so pošle takoj! Naše objave so ljudje začeli na veliko deliti in odziv je fenomenalen! Do danes smo prodali že več kot 650 zapestnic! Ko smo Miku naročili prvih dodatnih 150 zapestnic, je bil šokiran. Rekel je, da mora najprej sesti, potreboval je nekaj trenutkov, da je dojel, da se to res dogaja.« Nekaj tako majhnega je za nekoga lahko tako veliko.
Več v reviji Zarja Jana št.33, 17.8.2021
