Stari ste 32 let. Je vaša generacija rojena in vzgojena v negotovosti?

Da. Ne bom pozabil, kako nam je učiteljica v drugem razredu osnovne šole – točno vem, kje sem sedel in katera je bila – povedala, da mi ne bomo imeli služb za vse življenje kot naši starši. To sem takrat »kupil« in mi je bilo povsem normalno. Pri tem moram omeniti sociologa Ulricha Becka (že pokojnega), ki je pisal o družbi tveganja, ki premika tveganje na posameznice in posameznike – in to se dogaja. Eno tveganje je nestalna zaposlitev, velik del tega tveganja je meritokracija (sistem, po katerem je posameznik nagrajen na podlagi talenta in zaslužnosti, op. a.), pri čemer se mi zdi grozno, da si lahko danes otrok pri 12 letih z eno slabo potezo bolj uniči življenje, kot si ga lahko jaz s kakršnimkoli dejanjem pri 32. Kaj mislim s tem? Če bo dvanajstletno dekle malo zabušavalo v šoli, si je zapečatila usodo – nikoli recimo ne bo mogla postati zdravnica. Otrokom je danes jasno, da če bodo pisali določen test slabo, bo to imelo posledice do konca njihovega življenja.

Nekako ne sprejemam te dokončnosti, tudi v naši reviji objavljamo zgodbe v smislu, da nikoli ni prepozno, vse se lahko doseže, če je le volja …

Tudi če nikoli ni prepozno, je res izredno težko. In ni fer, da je tako težko. Ni prav, da najstniku na ramena naložimo tako breme. Razumem in podpiram to, da te je strah, da morda ne boš mogel opravljati poklica, ki bi ga rad, ampak da te je strah, da ob morebitnem neuspehu na maturi ne boš imel kje spati, to je povsem druga igra, ki jo danes naši otroci igrajo.

Če ste bili vzgojeni v negotovosti, bi domnevali, da znate to upravljati bolje, kot mislimo starejše generacije?

Ne bi rekel. Glede na to, da število depresivnih stanj narašča, prav tako število samomorov, razmere med mladimi niso v redu. Načeloma je videti, kot da družba normalno deluje še naprej, ampak mladi se nimajo fajn. Res se nimajo.

Kaj pomeni, da ste filozof heker? Hekerji imajo nekako negativen prizvok …

Ta negativna konotacija se pojavlja predvsem zunaj tehnološke skupnosti. Pop kultura večino časa predstavlja hekerja kot kriminalca, ampak hekerji samih sebe ne dojemajo kot take. Hekerstvo naj bi bila oblika pristopa do sveta in tehnologije. Na tehnologijo gledamo kot na nekaj, kar imaš pod nadzorom, kar lahko razstaviš in ji daš nov namen. Heker je nekdo, ki vsako stvar malo »pošraufa«. Heker je nekaj finega. Večino stvari, ki jih hekam, je v okviru inštituta Danes je nov dan, saj je to moja služba in prosti čas, ampak v praksi to pomeni, da sem na inštitutu odgovoren za programiranje.

So uspešni projekti, kot so Parlameter ali Consul vaše maslo?

Vsega skupaj nas je v okviru Inštituta Danes je nov dan vsaj 50 ljudi, tudi ogromno prostovoljcev, in to zreducirati samo na Filipa Dobranića je zelo narobe. Jaz vmes malo »pošraufam«, a za veliko projektov delam manj kot drugi, moč je v kolektivu. Consul je platforma za izvajanje participativnega proračuna, ki ga uporabljajo nekatere slovenske občine (Nova Gorica, Hrpelje - Kozina, Medvode, Koper, Jesenice, Maribor …), zasnovali so ga v Madridu, mi smo ga prevedli in uredili, saj v Madridu živi trikrat več ljudi kot v vsej Sloveniji in takšen ne bi bil uporaben v mali slovenski občini. Pomembno je poudariti, da je vse to odprtokodno, kar pomeni, da je tak program za vse na voljo brezplačno. Ker pa vsaka občina želi prilagoditve, vztrajamo, da morajo kodo vrniti v svet – ko si občina A nekaj izmisli, bo občina B dobila to brezplačno. Občine torej programsko opremo med sabo razvijajo solidarnostno.

Bi participativni proračun uvedli v vseh občinah?

Seveda, mislim celo, da bi moralo to potekati tudi na državni ravni. To, da se državljani odločajo, kam bo država namenila en odstotek državnega proračuna, je lahko samo dobro. Aplikacije oziroma platforme tak način odločanja že omogočajo, vendar računalnik vsega pač ne more narediti, zato je tudi nujno delo zaposlenih na občini.  

Vam verjamem še toliko bolj, ker ste programer. Ljudi je namreč strah, da nas bodo stroji nadomestili, da bodo ti zavladali svetu, algoritmi nam določajo, kaj bomo poslušali …

Vse to je res in je že problem, ampak gre za druge vrste problem. Treba je popolnoma zavrniti to, da bi stroju na tak ali drugačen način dali absoluten nadzor. Treba se je bati algoritmov in digitalizacije našega življenja in tega, da se nam sledi na vsakem koraku. Ne moremo uporabljati kanala za komuniciranje, ki ga financira nekdo, ki hoče manipulirati z nami. Facebook je primer tega. Mi vsi ga uporabljamo, ker bi radi komunicirali, ampak plačujejo ga oglaševalci izključno zato, ker bodo lahko z nami manipulirali.

Ampak mi smo že padli v to …

A lahko se izkopljemo – počasi, a vztrajno. Stvar ni brezizhodna. Facebook sem pred veliko leti nehal uporabljati, ker menim, da je slab za moje psihično zdravje, za zdravje drugih, slab je za demokracijo … Hecno je, da se zaradi tega moje življenje ni obrnilo na slabše, v telefonu imam shranjenih še vedno celo vrsto telefonskih številk, tisti, ki me pogrešajo na Facebooku, me pokličejo – vse je v redu. Me pa preseneča, da mi od takrat ni še nihče od znancev in prijateljev sledil. Počasi jih selim, da z mano komunicirajo preko drugih aplikacij, a se ne dajo – največ, kar dosežem, je, da pobrišejo aplikacijo Facebook s svojega telefona, včasih to naredim kar jaz namesto njih in se nato jezijo name.

Kaj torej pridobim s tem, ko si zbrišem aplikacijo Facebook s telefona?

Da je konec tega refleksa, ki ga ima ogromno ljudi, ko potegnete telefon iz žepa ali torbice in začnete brskati po Facebooku. Prvič, ozdravili boste ta refleks, in drugič, Facebook vam bo prenehal slediti, kje ste in kaj počnete. To je oblika boja proti korporacijam, ki imajo monopole nad našim sporazumevanjem. Facebook ne dela tega, ker je zloben, ampak ker na tak način služi. In nočem, da se nekdo okorišča z mano. Prvi dan, ko bo Facebook delal izgubo, bo dober dan. In to se bo zgodilo prej, če mu bomo prenehali dajati podatke. Ljudi je treba opolnomočiti, da vzamejo tehnologijo v svoje roke. To ne pomeni, da jo zavračaš, ampak da se je lotiš s hekersko miselnostjo: da se je dotakneš in opazuješ, kaj se dogaja. Pazljivo.  

Več v reviji Zarja Jana, št. 33, 17.8. 2021