Ob uvajanju zdaj dobri dve leti starega sinka v vrtec so se na Jureta, rojenega Primorca, lepili tudi drugi otroci. Opazka vzgojiteljic, da ima izjemen dar za delo z otroki, mu je dala misliti. »Poglejte, vsi rojijo okoli vas,« so mu dejale, on pa se je spomnil na svoje sprehode po ljubljanski Poti spominov, ki so se končali na bližnjih telovadnih orodjih na prostem. Tam je pogosto srečeval skupino otrok, starih od pet do deset let, in se z njimi igral. Nato se je nekajkrat namesto na telovadbo odpravil kar do omenjene vesele druščine, otroci pa so ga tako sprejeli, da so mu prišli zvonit na domofon. »Ko sem postal oče, sem ugotovil, da se na igriščih večina staršev pogovarja med sabo, sam pa sem bil eden redkih, ki se je igral s sinom. Praviloma so se nama pridružili še drugi otroci, saj sem rad gradil gradove iz peska, si izmišljeval različne igre ... Lepo je bilo k dejavnosti pritegniti tudi druge, sin je bil še majhen in je bolj rušil peščene stvaritve, medtem ko smo preostali neumorno gradili. Nekoč je pristopila ena izmed mamic in me vprašala, ali se z otroki ukvarjam tudi profesionalno.« Tudi to je bil trenutek, ki mu je dal misliti.
Novo sonce. Od številnih staršev je slišal, da je otrok nekaj najlepšega, kar se ti zgodi v življenju, da jih je otrok povsem preobrazil. »A dokler tega ne doživiš, si ne moreš zares predstavljati. Sicer ne bi rad idealiziral situacije in izpadel idealen oče, ker je vsak mladiček tudi zahteven, a s sinom se je prižgalo novo sonce, ob njem je vse tako lahkotno in preprosto, kamorkoli prideva, so naju veseli, vsa vrata so nama odprta. Z ženo Tjašo sva povezana, uglašena in se dopolnjujeva. Najin odnos je izpolnjujoč in v takem harmoničnem okolju se lahko otrok svobodno razvija. Oba sva pesnika in nekaj, kar nemara nekdo drug vidi kot brezvredno ali rutinsko, nemalokdaj zmoreva s pesniškimi očmi uzreti kot nekaj čarobnega. To lahko ustvari veliko razliko.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14. 9. 2021
