Družinsko podjetje je ustanovil njen oče ravno v letu, ko se je rodila, zdaj ga vodi že dve leti, pred njo je to deset let počela njena osem let starejša sestra Elvina. To je nato poklicalo materinstvo in zamikala psihologija, tako bo v prihodnosti pomagala ljudem kot psihoterapevtka. »Moja sestra je bila moja vzornica in mentorica ter me je ogromno naučila. Spomnim se, da se tik pred porodom seveda ni mogla več oglašati na telefon, in takrat sem morala prvič samostojno izpeljati težek primer prevoza pokojnika iz Dubrovnika na Švedsko,« pravi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki se je šolala ob delu, pri čemer ji profesorji niso zamerili, ko je morala včasih med predavanjem zaradi nujnih klicev tudi po 30-krat steči iz predavalnice.
Mednarodni posel je zdaj v celoti v njenih rokah, odgovornost je velika, je gotovo mojstrica papirologije, govori angleško, nemško, hrvaško in razume špansko, njen telefon ni nikoli izklopljen, saj gre za 24-urno dežurno službo.
Oče pogrebnik. Pogrebi so del njenega in družinskega vsakdanjika od rojstva. »Kadar je očetu zazvonil telefon, bodisi na praznik, nedeljo ali na delavnik ob enih zjutraj, smo otroci poslušali, kako se je pogovarjal s svojci pokojnega. Sploh se ne zavedaš, da se to kar vsadi vate – način pogovora, tolažbe, kako je bil sočuten, pripravljen pomagati. Od staršev smo se s sestro in bratom naučili predvsem to, da si vsak človek zasluži dostojen pogreb – ne glede na to, kakšno življenje je živel in v kakšnem finančnem stanju je. In oče je vedno poudarjal, naj delamo pošteno, da bo naša vest čista.«
Ko je bila mlajša, si je zaradi opazk v šoli želela, da njen oče ne bi bil pogrebnik, ampak nikoli ni bilo prehudo. »Ko si starejši, pa to postane del tebe; zdaj sem ponosna na podjetje, ki smo ga ustvarili. Ljudje tudi vse bolj cenijo, da sem ženska v tem poslu, ker menijo, da ženske zmoremo več sočutja. Dejali so mi že, da jih ne obravnavam kot številke, ampak da se z ljudmi res povežem. Imajo pa posebej Albanci težave s tem, da sem ženska, ker tradicionalno bolj cenijo moškega, in sprva zelo dvomijo, ali bom zmogla vse izpeljati.«
Ležal bom v rodni grudi. Ampak tudi Albanci v Sloveniji so se je že navadili. Mnogo pokojnikov prepeljejo na Hrvaško, v Bosno, Srbijo, Črno goro, Makedonijo in vse več tudi na Kosovo. »Družine si želijo, da so njihovi svojci pokopani na rodni grudi, medtem ko se Bošnjaki že odločajo drugače. V Slovenijo so prišli že pred 20 ali 30 leti, njihovi otroci so si tukaj ustvarili družine, zato želijo, da so tudi njihovi starši pokopani v Sloveniji. To pa ne velja za Kosovce, ki želijo v 99 odstotkih biti pokopani doma.« Ker je tam (še vedno) doma njihovo srce.
Napačna krsta na Švedsko. Jasmina Babajić sodeluje s 500 pogrebnimi podjetji po vsem svetu in vsa morajo biti izjemno zanesljiva. »Zato, da nas ne skrbi, ali bodo slučajno zamenjali pokojnika, ga poslali v krsti namesto kremiranega, da bo za krsto ustrezno pripravljen na mednarodni prevoz (balzamiran), saj so prevozi dolgotrajni – na letališče, tam v skladišče, pa potem na letalo, po pristanku spet v skladišče ... Če pokojniki niso ustrezno pripravljeni, se lahko zgodi, da iz krste uhaja neprijeten vonj ali izteka tekočina; marsikaj se je že dogajalo.«
Tako so na istanbulskem letališču že zamenjali krsto – tista, ki bi morala v Grčijo, je letela na Švedsko in tam so svojci po odprtju v njej našli neznanega pokojnika. Zato pred mednarodnim prevozom pokojno osebo vedno fotografirajo. Na istanbulskem letališču, ki je eno največjih letališč, se je tudi že izgubila žara. Tako kot se izgubi prtljaga, se lahko tudi posmrtni ostanki, in poleg živih potnikov se nad našimi glavami vsak dan prevažajo tudi pokojni.
Več v reviji Zarja Jana, št. 43, 26. 10. 2021
