Ljudje

Prispela sem do svobode

Alenka Sivka
25. 10. 2021, 22.32
Posodobljeno: 25. 10. 2021, 22.32
Deli članek:

V njen modni atelje Mo sem zahajala pred mnogimi leti, da sem se naužila barv, kakovostnih kosov, da sem božala mehka, svilena oblačila, polna gub in gubic ter naborkov in njenega prepoznavnega sloga. Kakšen kos sem si tudi privoščila in še danes je izjemen. Ko sem po mnogih letih spet stopila v njen atelje, me je poneslo nazaj v tista leta, v njem še vedno igra klasična glasba, Mojca postreže z omamno dišečo kavico in penino. Tudi ona je še vedno enaka. Lepa, s svetlimi, neukročenimi kodri in rdečo šminko. Živa. Živahna, polna energije. Vitka. Modna oblikovalka, kostumografka, predavateljica, umetnica, nekoč tudi svetovalka in avtorica kolumen v naši reviji. Morda kmalu spet.

zarja jana
Mojca »obvlada« Ljubljano s kolesom.

Mojca, toliko let se že ukvarjate z modo, kako bi jo definirali? Kaj je v resnici moda, kaj pomeni ljudem, ki jo spremljajo, se oblačijo po njej?

Moda je tudi v dizajnu, arhitekturi, trendih v kulinariki …, moda v oblačenju pa je bolj sezonska spremenljivka, ki mnoge pripadnike – žrtve drži za vrat s hitrim tempom. Sicer pa se zunanja podoba spreminja na daljši rok. Sama raje govorim o oblačenju, ki je mnogo kompleksnejši pojem. Oblačilni videz družbe namreč definira dobo, prostor in čas, v katerem živimo, našo civilizacijo. Identiteta družbenega in posameznikovega standarda se vedno zrcali v zunanjem videzu. Višji ko je standard, več kreativno odetih meščanov bomo srečali na ulici. Pri dobrem oblačenju torej ne gre zgolj za zadnje modne trende, kajti sodobni porabnik gleda na modo kot na podaljšek svoje osebnosti. Cilj elegance je ne biti opazen, temveč zapomnljiv. Za dober videz v resnici sploh ne potrebuješ ogromno denarja, temveč okus, ki ga piliš, piliš ..., to pa je delo!

A pri vas, ko vas srečujem v gledališču, operi, na koncertih, se mi zdi, da niste žrtev mode, ampak imate svoj, prepoznaven slog. Kako ste našli, izumili, prepoznali svoj slog, je bil to dolg proces?

Pri iskanju identitete zunanje podobe je potrebno dosti potrpežljivosti in resnega dela. Tudi zame, kljub temu da se z oblačenjem ukvarjam vse življenje. Tiste kupe cunj, ki se nam gnetejo po omarah, je treba na novo definirati, poiskati nove kombinacije … Veliko tega se da preoblikovati v sodoben videz. Ženske so še najbolj v stiski, ko se menja sezona. »Kaj za vraga sem nosila lani, kaj je pa letos moderno?« večkrat slišim. Vse, rečem, poišči, ustvarjaj in se spoznaj. Pogosto je v trendu dosti novih in drugačnih barvnih odnosov med oblačili. Velja pravilo studium punctum – kot je Roland Barthes raziskoval pri fotografiji. Torej od dva do trije osnovni barvni odtenki ter poudarek, dodatek, tisto nekaj čisto našega. Večina se pogosto skrije za analogno barvno paleto, sorodnimi toni, kar je v bistvu varna izbira. Tiste pa, ki se odločajo po principu več je več, morajo biti zelo samozavestne in imeti izostren občutek za razmerja. Vključno z obutvijo, torbicami in seveda vsem, kar je na glavi in obrazu, kjer je tudi moderno vse. Obrazi brez make upa in z naravnimi lasmi na eni in ogromno dekorja na drugi strani. Kot oblikovalka moram vse te pisane modne zapovedi nenehno prevajati za naš prostor, standard, potrebe in način življenja.

Danes ste že v pokoju, pa ste vseeno še vedno vsak dan v svojem modnem ateljeju Mo na Gregorčičevi ulici. V njem igra klasična glasba, obiskovalke postrežete s kavico in penino ...

Prispeti do svobode, bi lahko temu rekla. Svoboda v smislu odsotnosti neprestane preže za posel. Igralci, plesalci, TV-napovedovalci, voditelji, hostese, pevski zbori. Vsi morajo biti oblečeni. Med nami, ustvarjalci teh vizualnih podob, pa prerivanje z nasmeškom. Biti zraven, lobirati. Veščina, ki mi nikoli ni šla najbolj od rok. Modne zgodbe pa so bile res čisto moje. Sedaj v mojem ateljeju samo še uživam in ustvarjam ravno toliko, kot je v »posodi« navdiha. Prav z radostjo sem se poslovila od omamnih trenutkov uspeha, ki jim je dostikrat sledila neskončna praznina, ko se ustvarjenost potuhne. V ateljeju sem samo dopoldne, če se ne »potepam«, kar tudi napišem na vrata. Ob enih pa že razmišljam, kaj bom dobrega skuhala.

Več v reviji Zarja Jana, št. 43, 25.10. 2021