Premalo prostora
Alenka živi z družino v bloku, ki ga je ob zadnjem neurju zalilo, v kleti je še zmeraj neprijeten vonj po plesnobi, ampak zgoraj v stanovanju diši po pomarančah. Rada ima lepe vonjave, zato uporablja razna olja in difuzor. Najstnici Toji se mudi na trening – ljubko dekle trenira tekvando, šestletni Taj pa je skrbno nadzoroval fotografiranje in naš ogled tega čudovitega stanovanja, v katerem te na vsakem koraku preseneti kakšno zanimivo umetniško delo – od slik, fotografij pa do mask, mečev in podobnih spominkov z različnih delov sveta, pa tudi precej obsežno knjižnico moramo omeniti. Stanovanje ima 65 kvadratov, tako da Alenka večkrat poudari, »da bi bilo slik še veliko, veliko več, ampak zanje žal ni prostora …« Še posebno, odkar so Taju naredili otroško sobo in je torej morala še iz ene sobe umakniti slike s sten. Nekaj zaloge ima zato kar spravljene v omarah. »Imela sem še ogromno stvari, ampak sem se veliko selila – vsaj kakšnih šestkrat, tako da sem kakšna dela tudi dala stran … Nekaj časa sem imela eksponate tudi v garaži, a ko niti avta nisem več mogla spraviti vanjo, sem tiste umetnine preselila k očetu na vikend.« Tako imam zdaj v stanovanju kakih 65 del, več kot sto pa jih je pri očetu. »Res potrebujem hišo z ogromnimi stenami in visokimi stropovi …«
Večino del je Alenka dobila za darilo. Tako se je tudi začela njena pot »zbirateljice umetnin«. »Za moj 18. rojstni dan mi je prvo sliko podarila prijateljica Xenia Jus, ki je takrat tudi slikala, sicer pa je bolj poznana kot kantavtorica in pisateljica,« pravi Alenka, ki ji dela prijateljev še posebno veliko pomenijo. »Sem se pa vedno veliko družila s slikarji, tako da so me pogosto obdarili. Xenia mi je pred leti podarila še eno res lepo sliko, na kateri je naslikano moje življenje …«
BOLEČINE ZARADI AKTA
Zelo lep spomin na minule podvige so tudi njeni portreti. Ena od večjih slik je tako njena podoba iz predstave V samoti bombažnih polj, ki jo je igrala v Mladinskem gledališču. Čudovit akt pa je iz leta 1998, ko je Samo Pajek, takratni mož Alenkine prijateljice Xenie, pripravljal razstavo aktov. Šest prijateljic je poziralo za slike, na razstavi pa so bili še fotografski akti Bojana Velikonje. Razstava je bila zelo uspešna in je šla tudi po Evropi, na koncu pa je slikar svojim »pozerkam« podaril njihove slike in Alenkina zdaj visi nad njeno posteljo. »Takrat sem imela 27 let in se mi je še dalo ure dolgo pozirati,« se smeji in spomni, da jo je kljub temu takrat že hudo bolelo telo, ker je morala biti dolgo v isti pozi. Za 45. rojstni dan pa je dobila čudovito karikaturo, ki je sicer izrez iz večje karikature, na kateri je bila naslikana s soigralci iz predstave Dve na enega.
Nekaj slik je naslikal Zlatko Kolarič. Med temi so rdeče rože, pa tudi Ptujska gora, ki je Alenki še posebno všeč, saj je na to goro, ki je tudi božja pot, v otroštvu, ko je živela v Mariboru, pogosto hodila. Njen oče je imel namreč tam vikend. Pogosto pa je šla tudi v Piran, kjer sta živela teta in stric – Žgurova slika Pirana je torej tudi še en opomnik na vesele čase otroštva in mladosti. Med večjimi imeni je treba omeniti še delo Irene Polanec, ki je prijateljica Alenkine mame in ji je podarila malo sliko Eve.
Zlatko Prah pa je še en slikar, ki ga večkrat najdemo na njenih stenah – nič čudnega, saj je Mariborčan in že nekaj časa tudi njen sorodnik. Zlatko in Alenka že dolgo prijateljujeta, sčasoma pa ga je spoznal tudi njen oče, ga predstavil svoji ženi, Alenkini mačehi, potem pa ga je spoznala tudi njena hči in rodila se je ljubezen. Zdaj je z njo poročen. »In zdaj imamo vsi njegove slike po vseh stanovanjih,« se smeji, ampak seveda nima prav nič proti, čeprav že vnaprej ve, da bo za darilo dobila še eno sliko. No, pa saj tudi sama velikokrat svojim dragim podari prav slike. »Za drage slike sicer nimam denarja, mi pa ni škoda denarja za umetnost. Slike, ki sem jih dobila, ne dajem naprej, podarila bi jih edino za kak dober, humanitarni namen …«
Na stranišču (nekaj pa tudi še v predsobi in drugod) ima obešenih več panjskih končnic. »Leta 1985 sem se družila s pokojnim režiserjem Branetom Bitencem. Tudi on je imel zelo rad starine in umetnine, tako da sva skupaj hodila na bolšji sejem. No, nekega dne sva po faksu šla na potep po Rožni dolini in našla cel kup panjskih končnic v neki hiši. Na stranišče sem jih obesila, saj se mi je zdelo, da ni nujno, da na WC-ju samo beremo, ampak lahko tudi občudujemo slike, kajne!« se nasmehne ta v vseh pogledih čudovita ženska.
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021
