otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Ljudje

Zaželeno je, da si pridna, nasmejana in nezahtevna

Zapomnite si njeno ime. Kajti o tej mladi igralki boste zagotovo še veliko slišali. Njen talent, njena strast, mešanica odločnosti in krhkosti nikogar ne pustijo ravnodušnega. Legendarni filmski kritik Marcel Štefančič je že razglasil, da je »rojena za vse vloge, ki bi jih igrala«. Za sijajno upodobitev mlade slikarke Eve v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko, je na 24. Festivalu slovenskega filma prejela nagrado vesna – to je že njeno drugo tovrstno priznanje v karieri, prvega je za glavno vlogo v filmu Polsestra prejela pred dvema letoma. Tv gledalci pa jo poznajo po vlogi v nadaljevanki Reka ljubezni.

V filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko spremljamo umetnico Evo, ki ji gre v življenju skoraj vse narobe. Liza Marijina je nazorno prikazala jezo, negotovost, strah in hrepenenje, ki jih občuti generacija današnjih tridesetletnikov. Še več – bila je tako prepričljiva, da sem med ogledom filma povsem pozabila, da na zaslonu gledam Lizo, ki je bila nekaj časa v Mariboru moja soseda in me je vedno prijazno pozdravila.

Ko sem svojemu očetu omenila, da bom naredila intervju z vami, me je v svojem slogu najprej vprašal, ali je Liza Marijina vaše resnično ime. Je torej to vaše rojstno ali umetniško ime?

Res mi je tako ime, čeprav sem si priimek izmislila iz svojega drugega imena, ki sem ga nekoč imela. Moj priimek se mi ne zdi neobičajen, čeprav se mnogi čudijo nad njim in ga moram včasih črkovati, ko me kdo pokliče po telefonu.

Je kakšen poseben razlog za spremembo priimka?

Da, ampak je preveč oseben in ga nočem razkriti.

Razumem. Kaj pa vas je gnalo v igralstvo?

Moja mama je bila igralka, zato je bilo zame to spontana, naravna odločitev. Že pri desetih letih sem vedela, kaj bom postala.

Ste imeli romantično predstavo o igralskem poklicu, ki se je pozneje porušila?

Ne bi ravno rekla, da sem imela romantično predstavo oziroma da je zdaj moja predstava manj romantična. Po začetnem navdušenju, ki je postavilo igralstvo na prvo mesto, zdaj znam tja postaviti sebe. To sem se naučila, sicer bi me poklic posrkal vase. Vsekakor si je treba znati postaviti meje. Po diplomi sem se zaposlila v SLG Celje, kjer sem ostala do leta 2017, nato pa sem bila nekaj časa svobodnjakinja in sem sprejela skoraj vsako delo, zato sem se iztrošila. Zdaj se zavedam, da je treba najti ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. To ni preprosto, ker je delovni čas igralcev poseben, vendar se da.

Kako se regenerirate po večjih projektih in predstavah?

S sprehodi v naravi z mojo psičko Nežko. Pomagajo mi tudi srečanja s prijateljicami iz osnovne šole, ki delajo na različnih področjih, saj mi ustreza, da se pogovarjamo o stvareh, ki niso povezane z mojim poklicem.

Menda so prav vaše prijateljice iz osnovne šole dejale, da vam je vloga jezne, uporniške in samotarske Neže iz celovečerca Polsestra pisana na kožo. Je to res ali pa vam je bolj podobna Eva, ki ste jo upodobili v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko?

Obe sta mi pisani na kožo, vendar mi je Eva nekoliko bolj podobna. Zdi se mi sicer zelo potencirana, a v nekaterih njenih občutkih se prepoznam. Ko so mi prijateljice rekle, da sem podobna Neži iz Polsestre, sem bila začudena, da so me tako doživljale. Res pa je, da smo se spoznale po tem, ko sem zamenjala šolo, in takrat sem bila pogosto jezna. Hotela sem, da me pustijo na miru, da me nihče ne vznemirja, ves čas sem bila na preži, da me ne bi kdo prizadel. Sčasoma sem se omehčala, zato me je presenetilo, da me še vedno tako doživljajo. Gotovo imam tudi jezo v sebi, vendar ne več toliko kot nekoč. Zdaj jo znam izražati na bolj sprejemljiv način. Prav tako jo zdaj hitreje prepoznam, zato nimam več toliko težav z njo, čeprav jeza ni najbolj zaželeno čustvo pri ženskah. Še vedno velja prepričanje, da moški naj ne bi jokali, ženske pa naj ne bi cepetale, trmarile in bile jezne. Zaželeno je, da si pridna, nasmejana in nezahtevna, zato ni čudno, da smo ženske tako jezne.

V filmu je precej kletvic, kar me je sprva nekoliko motilo – a le zato, ker sama večinoma ne psujem, kar ni nujno dobro, saj bi tako sproti sproščala jezo, namesto da jo kopičim v sebi. Kaj pa vi – pogosto preklinjate?

Opazila sem, da nekatere kletvice uporabljam kot mašila in tega se poskušam znebiti. Pomembno je, da slišim, kaj mi jeza sporoča, saj se pod njo običajno skriva bolečina, včasih pa tudi druga čustva – hrepenenje, potreba po ljubezni, strah … Ker se izražanje čustev večinoma ne spodbuja in ni pretirano zaželeno, jih lahko izražamo na neprimerne načine, saj jih predolgo zatiramo.

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021