Ob prvem stiku po telefonu ste me presenetili z dobro voljo. Sta prijaznost in veselje zapisana v vaših genih?
Mislim, da mi je to kar prirojeno, in moram potrkati, da mi hvala bogu ni hudo v življenju, torej nimam niti razloga za to, da bi se grdo držal. Dobro in radi se imamo doma, imam čudovite prijatelje, ki mi stojijo ob strani – tukaj pod Šmarno goro, kjer sediva, sem obiskoval osnovno šolo in še vedno nas je osem sošolcev povezanih, smo »oreng« ekipa, hodijo na moje koncerte, jaz pa obiščem kakšno njihovo tekmo, dobivamo se, in to mi zelo veliko pomeni.
Poleg tega delam projekte, ki jih rad počnem, stvari si sledijo tako, kot sem si zamislil že v mlajših letih. Sem pa glavni privrženec tega, da nasmeh na obrazu, včasih tudi neiskren, naredi več kot tarnanje o slabi volji. Zdaj bo morda kdo mislil, da se skrivam pod masko neiskrenosti, ampak res sem redko slabe volje. To se po navadi zgodi v samoti, kadar razmišljam, kaj sem naredil narobe in kaj bi lahko še izboljšal, sicer pa sem vesel človek.
Kakšen je vaš recept za boljši svet?
Glavno je, da si prijazen do drugega. Mini, a hkrati največji korak. Če nekomu daješ negativnost, boš to dobil tudi vrnjeno, in to je precej preprosta matematika. Če nekomu podariš nasmeh, ti ga bo ta tudi vrnil. Meni se zdi to preprosto, nisem pa ravno človek, ki bi živel po nekih smernicah oziroma naukih – jaz kar grem, kakor se mi zdi, da je prav. Nisem preračunljiv človek.
Pa se vseeno znajdete v šovbiznisu. Bili ste v popu in zdaj na narodno-zabavni sceni – kakšne razlike opažate?
Upal bi si trditi, da je narodno-zabavna scena večja od pop scene pri nas. Ko gre človek čez Karavanke in potuje 15 ur na sever Nemčije, potem res vidiš, kaj pomeni narodno-zabavna glasba in kaj so Avseniki naredili. Tudi v Sloveniji se igra na polno, nikoli še nisem toliko nastopal in tudi med svojimi glasbenimi kolegi s pop scene ne poznam nikogar, ki bi v enem letu odigral toliko špilov. To je noro. Mi je pa fajn, ker smo dobra ekipa, muzika mi je postala všeč, odkrivam veliko sveta in krajev po Sloveniji ter spoznavam drugo publiko. To poplača ves trud, saj nastopi vseeno niso mačji kašelj – osredotočen moraš biti tri, pet ali celo osem ur, če gre za kakšen zaseben dogodek. In to početi od trikrat do štirikrat na teden je precejšen zalogaj. Spomnim se, ko sem imel včasih v petek in soboto špil z bendom Proper, sem v nedeljo javkal, da potrebujem počitek, kako da sem utrujen ... Vse je relativno. Zdaj imamo tri špile v tednu pa se na proste dni v tednu že skoraj dolgočasim.
Tega tempa gotovo ne zdrži vsak, Ansambel Saša Avsenika je doživel nekaj menjav pevcev oziroma pevk ... Že opažate, kako vam Avseniki spreminjajo življenje?
Gotovo. Od junija do danes smo odigrali več kot 70 nastopov. Na severu Nemčije je občinstvo bolj zadržano, tudi starejše, v Avstriji je pa publika malo mlajša in noro, kako se hitro razprodajo dvorane. Lepo je videti in doživljati, kaj sta brata Avsenik ustvarila.
Verjetno se zdi ljudem fino, da imajo s Sašem Avsenikom delček Avsenika starejšega na odru?
Točno to. Pred vstopom v ansambel se mi je zdelo morda samoumevno, češ, Sašo ima srečo, ker se piše Avsenik. To je v določeni meri že res, ampak Sašo se je moral prebiti in dokazati, vrata se sama od sebe ne odpirajo samo zaradi priimka.
Več v Zarji Jani, št. 45, 9. 11. 2021
