Že lani na začetku epidemije je pristala v ekipi štirih zdravnikov ombudsmanov, ki so na voljo kolegom zdravnikom v stiski. Še posebej so jo potrebovali mladi zdravniki, ki se počutijo nekompetentne, izgubljene, skrajno nepodprte. »Posebej zato, ker imamo tako visoke norme – na medicini so nas namreč naučili, da je treba znati vsem pomagati. Nihče ti ne sme umreti. Medicine se naučiš šele s prakso, pri čemer potrebuješ ob sebi izkušenega zdravnika mentorja, potreben je živ stik, vstop v bolnikovo celo življenje in iz tega nato izhaja podpora. Za delovanje vseh zdravstvenih delavcev je pomembno, da 'ljubimo druge tako kot samega sebe'. Smo sopotniki. Bolnika je treba videti, slišati in razumeti, da bi tudi on lahko razumel sebe, svoje težave in si ob nas sam pomagal. Večina dela v medicini je to, da stojimo ob človeku, ga vidimo, slišimo in razumemo; mu znamo razložiti, kako ga vidimo, da bi on razumel, kako vidi in doživlja samega sebe.«

Kako bo pomagala? Že res, da nikomur ne more napisati napotnice ali »odpreti« bolniške, lahko pa svetuje tistim, ki potrebujejo nekoga, da mu lahko povedo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, katera zdravila in kako naj jih jemljejo. »V svoji ambulanti sem imela ogromno ljudi, ki so jemali kup zdravil. Naš sistem bolniku z visokim tlakom omogoča obnovljiv recept, s katerim štirikrat na leto dostopa do zdravil. Ta jemlje celo leto, ne glede na to, kakšen tlak ima, ali jih potrebuje ali ne. Ker so zdravila 'brezplačna' in lahko dostopna, imajo ljudje občutek, da je vse v redu. Tako lahko po telefonu kroničnim bolnikom, ki jih je veliko in v tem času do zdravnika težko pridejo, pomagam pri različnih težavah. Nekoga, ki mu tlak niha, je treba vprašati, zakaj se mu to dogaja, kaj stori potem, ko si ga izmeri ... Nekateri starejši ljudje imajo številne diagnoze in zdravila. Opazila sem, da večina ljudi potrebuje pogovor o svojih težavah, predvsem je pomembno, da jih znajo povezati s svojim načinom življenja. Tako je temeljno vprašanje pri visokem tlaku, kaj se vam v življenju dogaja. Pred časom je bila pri meni gospa, ki jo je ponoči začelo boleti v trebuhu, na urgenci so ji izmerili visok tlak, takoj so jo začeli zdraviti. Ampak visok tlak ni bil vzrok za njene težave, in ko je zaradi zdravil padel, je padel preveč. Zdravila znižajo tlak ne glede na to, ali si ti prej doživel grozljiv stres. Šele po pogovoru z bolnikom vidiš, zakaj se je to zgodilo, zakaj je iztiril, da ga je začela boleti glava, in kašen uporaben nasvet mu lahko ponudiš.«

Pet genetskih potreb. V takem pogovoru se da človeku tudi preusmeriti pogled, da se ne vrti samo okoli sebe, pripominja dr. Zorko. »Zdaj se je namreč ustvarila takale kultura: jaz se moram cepiti, jaz sem žrtev – jaz, jaz, jaz ... Zelo pomaga teorija izbire dr. Williama Glasserja, ki pravi: drugi nam nič ne delajo, drugi nam samo dajo neko informacijo o tem, kar oni mislijo, da je v redu in prav. Če mi mislimo, da nam drugi povzročajo to, da nekaj moramo, se zelo slabo počutimo. Človek sploh ni sprogramiran za to, da bi ubogal – četudi bi hotel. Človek je subjekt svojega življenja, lastnik samega sebe in ustvarjalno bitje. Glasser je dejal, da bi morali že otroke v vrtcu učiti, kako se razumeti med sabo. Med sabo se lahko razumemo samo tako, da upoštevamo, da ima vsako človeško bitje pet osnovnih genetskih potreb: po preživetju, ljubezni (povezanosti z drugimi), svobodi, moči in zabavi. Če teh potreb človek nima zadovoljenih, za to krivi drugega. Prav pa bi bilo, da bi si rekli: to je moje vedenje in z njim ne bom prispel tja, kjer želim biti, zato ga moram spremeniti. In to je tipičen dokaz tega, kar se dogaja zdaj. Potrebe lahko dobro zadovoljujemo tako, da se z drugimi ljudmi povezujemo, ne pa borimo.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 46, 16. 11 2021