Končno se dobim z zdravnikom Erikom Brecljem. Ko vstopim v njegovo ordinacijo, imam popolnoma prazno glavo. V čakalnici sem na polno razmišljala o vsem, kar ga moram vprašati. Moram si zapisati vprašanja, sem pomislila. Pa jih nisem. Čisto trda sedim na stolu, kmalu me pokliče sestra. Pozdraviva se, prvič si pogledava v oči in še enkrat se mu opravičim, ker sem ga morila sredi noči, ter se mu zahvalim, ker me je sprejel v svojo ambulanto. »Vse vzamemo, vsakega bolnika. Nikogar ne zavrnemo,« mi reče z nasmehom in tipka na računalnik. Pretipa mi dojki, nerodno mi je, gledam nekam v strop. »Navadi se, Katarina, na to, da boš prihodnje mesece svoje joške kazala kupu neznancev,« si rečem in trmasto strmim v žarnico na stropu. Potem se z Brecljem pogovoriva o stvareh, ki sem jih že slutila. Ne more biti konkreten glede poteka in stopnje moje bolezni, dokler me ne odprejo. Oh. »Tudi takrat še ne bomo čisto vedeli, kako in kaj. Šele ko na patologiji pregledamo odvzeto tkivo, nam bo bolj jasno.« Oh.
Ne vem, kaj naj rečem. V očeh se mi nabirajo solze. Vem, da je popolnoma neumno, da bi od dr. Breclja zahtevala neka zagotovila, da bo z mano vse v najlepšem redu. Noben zdravnik mi jih ne more dati, četudi bi sam sveto verjel v to. Odgovornost je vseeno prevelika, da bi bolnim ljudem na lepe oči obljubljal neko čudežno ozdravitev.
Tako da mi dr. Brecelj nič ne obljubi. Niti me ne tolaži. Medtem ko je zame ta pregled eden od vrhuncev letošnjega leta, je zanj vsakodnevni rutinski pogovor z eno od onkoloških bolnic. Moja številka je 6196. Takšnih bolnic, kot sem jaz, ima vsak zdravnik na Onkološkem inštitutu na desetine. Vsaka vstopi v ordinacijo z enako prestrašenim pogledom in enakimi upi, kot jih imam sama: »Reši me.«
Doktor Brecelj mi razloži še nekaj zadev, ki me čakajo in ki jih večinoma poznam iz filmov o rakavih bolnikih. Operacija, rehabilitacija, fizioterapija, kemoterapija, obsevanje …, spisek je dolg in se še izpopolnjuje.
A vendar se po pogovoru z njim počutim mirneje. Začutim, da sem v varnih rokah. Ko bom prišla v operacijsko sobo, ko bom svoje življenje prepustila njegovim rokam, bom v zaupanju lahkotno zaprla oči. Ne bo me strah, si zabičam, in ne bom paničarila. V to izkušnjo, skozi ta nova življenjska vrata bom vstopila samozavestno, polna zaupanja in prepričana vase. Zgodilo se bo, kar se zgoditi mora. Nobena operacija ni preprosta. Ne gre samo za izdiranje modrostnega zoba, čeprav je medicina že zabeležila primere, ko so ljudje tudi po navadnem izdrtju zoba kar umrli.
Odstranili mi bodo dojko. Odrezali jo bodo. Odstranili bodo del mojega telesa in ga vrgli stran. Moji dojki sta pomemben del mojega telesa, nanju sem vedno gledala kot na svoji najboljši prijateljici. Vem, da morda komu to čudno zveni, vendar imam svoji dojki rada. Nikoli nisem razmišljala o plastični operaciji. Razumem pa tudi tiste, ki so bile s svojim oprsjem tako nezadovoljne, da so si ga polepšale z operacijo. Vsaka po svoje. Nič ni narobe in vse je prav. Ampak jaz sem bila s svojim okrasjem vedno nadvse zadovoljna. Nosim košarico D, nimam se kaj pritoževati. Velike prsi imajo svoje prednosti, pa tudi slabosti. Zaradi veličine se vse življenje ukvarjam z njimi. Lani sem, recimo, šele našla modrček zase, ki mi res sede. Da me ne tišči, da mi dojke ne letijo vsepovsod naokoli in da mi jih ni treba vsake toliko pospravljati nazaj v modrc. Izbira pravega nedrčka je umetnost. Podobno je z nakupom kavbojk. Vsa druga oblačila lahko kupim na ena, dva, tri, pri nedrčkih in kavbojkah pa lahko preskusim na desetine različnih modelov in mi niti eden ne sede lepo.
In ravno ko sem končno, po treh desetletjih, odkrila pravi nedrček zase, evo … Spet vse od začetka. Če bo šlo tako naprej, bom ravno nekje okoli 70. našla zase pravi oprsnik. Druga težava z veliki prsmi, razen tega, da nekontrolirano privabljajo moške poglede, so bolečine v hrbtu, ramah, križu, tako da neprestano prenašanje melon niti ni tako zelo zabavno, kot nekateri menijo. Pri jogi, na primer, imam zaradi njih velike težave. Sploh kadar delam stojo na glavi in sila gravitacije noče in noče sodelovati z mano.
Moje prsi so dojila štiri otroke. Dajale in sprejemale so veliko ugodja, užitkov. Izpolnile so svoje poslanstvo. Veliko smo dale skozi z mojima bestičkama. Zdaj se bom morala od ene posloviti. Kot bi bila statistka v nekem čudnem madžarskem psihadeličnem filmu.
(se nadaljuje)
Zarja Jana št. 45, 9.11.2021
