Darja, preživeli ste hudo obliko covida in o tem celo napisali knjigo. Ste to storili tudi zaradi nejevernih Tomažev in teoretikov zarote, ki v to bolezen še vedno ne verjamejo?
Predvsem sem jo napisala zato, da bi z vsemi, ki to želijo, delila svoja spoznanja in opažanja glede preventive, prebolevanja ter okrevanja, ne zato, da bi se morda komu smilila ali pa bi želela na ta način vzbujati pozornost. Nisem takšna oseba, saj nimam nobenih družbenih omrežij, sem še bolj stara šola, tudi sama rada vzamem v roke knjigo in v miru kaj preberem.
Elektronske informacije kar letijo mimo nas in jim pravzaprav težko sledimo, zato se mi zdi, da je tudi toliko dezinformacij. Težko verjamem, da so med nami ljudje, ki ob vseh teh grozljivih posnetkih iz bolnišnic še vedno ne verjamejo v obstoj virusa. Jaz sem ga kot relativno zdrava dodobra skusila. Naj še dodam v izogib morebitnemu obmetavanju z verbalnim blatom vsenaokrog po spletu, kar je postalo že slovenska folklora, da knjiga ni od nikogar sponzorirana, jaz pa od nikogar plačana za ta knjižni zapis.
Ob bitki za življenje se je pojavil še hud zaplet s prsti, zaradi katerega bi prav tako lahko tudi umrli.
Res je, usodna za prste sta bila prva dva dneva ob sprejemu na oddelku za intenzivno nego, kjer so mi večkrat neuspešno poskušali vstaviti arterijski kateter različni zdravniki, tako na levi kot na desni roki. Ker jim prvi dan nikakor ni uspelo, so to ponovno poskusili drugi dan, ko so ga le vstavili, so ga prebrizgali in takrat sem začutila strahotno bolečino, zgodila se je radialna zapora, kateter so takoj umaknili, a to ni spremenilo dejstva, da so prsti vedno bolj odmirali. Zaradi napredujoče gangrene, ki si je niso znali pojasniti, so deseti dan, ko sem bila še vedno v umetni komi, poklicali specialista plastične kirurgije, da je odstranil odmrle dele prstov, saj sem bila življenjsko ogrožena.
Občudujem vaš pogum in pozitivno naravnanost, ob vsem, kar se vam je dogajalo. Kaj vas je držalo pokonci?
Veliko stvari me je držalo pokonci, o tem pišem v knjigi bolj podrobno, ključno je ohraniti optimistično naravnanost, mnoge ljudi zagrabi depresija, jaz pa sem si želela predvsem domov, da objamem vnučka, da se zahvalim vsem, ki so mi stali ob strani in mi pošiljali sočutna sporočila, da grem spet na sprehod v naravo, da počnem vse tisto, kar me veseli, da sem ustvarjalna ...
Zdravniki so vas komaj prebudili iz umetne kome, večkrat so poskušali. Domačim so rekli, da se lahko zgodi karkoli.
Za vse moje domače je bilo tistih štirinajst dni pravo trpljenje, ker niso vedeli, ali bom sploh preživela, predstavljajte si, da za nekoga trepetate in veste, da lahko zazvoni telefon, ko vam bodo sporočili najhujše.
In to se danes dogaja v mnogih družinah, ki imajo svojce na umetnem ventiliranju pljuč. Prav vsem svojcem pošiljam iskreno željo, da naj zdržijo, saj bodo zdravniki gotovo dali vse od sebe, da jih rešijo. Naj verjamejo v dobro in naj ne zamre njihovo upanje, da bodo svoje najdražje enkrat spet objeli.
Pri meni je pač šlo za zaplet, ki se zgodi res zelo redko, zato se s tem ne obremenjujte, pomembno je, da zdravnikom uspe sanirati pljuča. Tudi sama sem bila na ventilatorju zaradi akutne respiratorne odpovedi, a na srečo so se moja pljuča lepo obnovila, vsaj tako pravijo pulmologi.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 30.11.2021
