Slavica Zalokar iz Maribora: Jana ti zleze pod kožo
Na pogovore se ne pripravijo samo novinarji, včasih se tudi izpraševanci. Slavica Zalokar vsekakor ni ničesar prepustila naključju, kar na plonk listek si je napisala stvari, da ne bi česa pozabila povedati. Pa se je izkazalo, da se vsega še dobro spominja tudi brez pomagala: »Na naslovni strani prve Jane je bila manekenka Zajčeva v tistem sivem krznenem plašču in kučmi – takrat je bilo to moderno. Jano sem najprej kupovala. Še vedno se spomnim, da sem prvo kupila nasproti bivše Modne hiše na Partizanski, potem pa sem postala naročnica. Imela sem cele kupe Jan, a sem se trikrat selila ...«
Kaj misli o spremembah imena, so jo motile? In vrne z vprašanjem: »Ste opazili – sem kdaj rekla Zarja Jana? Nikoli. Samo Jana. To nam je domače. Vem, da ste morali poiskati kompromis, razumela sem to. Motilo me pa ni, če bi me, bi rekla, pojdite se solit, in ne bi več kupovala. Videla sem, da ste vsi skupaj v težavah, in sem ostala zvesta naročnica. Veste, to ti pride pod kožo.«
Zjutraj prebere dnevni časopis – kava in Večer, to je rutina, pravi, »Jano si pa pustim za par dni.« Kako bere, od spredaj, od zadaj, vse na dušek ali po kapljicah, hočemo vedeti. »Berem posamezne avtorje – Ninno Kozorog obvezno, Mariborčanka je, Bernardo Jeklin, Majdo Juvan, uvodnike, pisma, nekaj o modi, pa tisto o preobrazbi. Ekološke prispevke, pa Sašo Einsiedler – včasih preberem le vprašanje, odvisno od teme. Recepti me pa ne zanimajo preveč, ker so bile enkrat ali dvakrat navedene napačne količine, zato zdaj samo še fotografije pogledam. Pa Sonjo Grizila berem, ki je tudi Mariborčanka. In seveda Sanjo Lončar, zelo sem ekološko ozaveščena in me te stvari zanimajo.
Moram pa povedati, da raje berem optimistične stvari. O ljudeh, ki s poštenjem in trudom nekaj dosežejo, stvari, ki dajejo ljudem upanje.« In jo še kar spovedujemo, recimo, ali v reviji kaj pogreša. »Saj je vsega zadosti. Trači me ne zanimajo, tisto preskočim, ampak vem, da mora biti, eni pač visijo na tem. Zelo zanimiv sestavek se mi je zdel zadnjič tisti o ženski, ki ima stike z mrtvimi. To me je pritegnilo – kajti malo te pa le vleče: kaj pa če je le nekaj na tem? To mi je dalo misliti. Imaš stvari – sploh če imaš nekoga, ki te je zapustil – imaš vprašanja, ki visijo v zraku.«
Že po telefonu, ko sva se dogovarjali za obisk, je rekla, da je menda edina upokojenka, ki ima čas – in potem ob kavi nasmejana in energična pripoveduje, s čim vse si ga zapolni. Kljub umetnemu kolenu vsak dan hodi, pa nekaj visokih gred ima na vrtu, rada kuha in peče, predvsem pa rada slika. Miza je polna prelepih novoletnih voščilnic, vse so ročno delo in vsaka je drugačna. In eno, čudovito, odneseva s seboj za uredništvo. Diktafon sem že davno ugasnila, ampak potem reče nekaj tako lepega, tako pomembnega in globokega, da primem svinčnik in si zapišem. »Veste,« reče, »vedno bolj je pomemben čas, ki ga posvetimo drug drugemu.«
Minka (Marija) Zupanc iz Kranja: Časopis gre zadnji od hiše
Že po telefonu me je v hipu očarala, ko je rekla, »tudi če je treba šparati, cajtengi gredo zadnji od hiše!« Ta je naša! In v živo ima lep, topel nasmeh. V nedeljo bo stara 75 let, računa, »torej sem bila stara 25 let, ko se je začelo. Seveda se spomnim, soseda je delala v kiosku in sem jo prosila, rekla sem ji, spravi mi Jano, ker sem bila dopoldne v službi. Zmeraj sem bila brez denarja, slabo sem zaslužila in za vse sem bila sama. A če sem bila še v takem minusu, za Jano sem vedno imela denar.« Življenje ji ni prizanašalo, ob službi je končala administrativno šolo in h kruhu spravila dva otroka. Časopisi in revije so bili vedno z njo. In jo še vedno spremljajo, podnevi in ponoči – dobesedno. »Posteljo imam polno časopisov, kadar se ponoči zbudim in ne morem zaspati, berem.«
Da je Jana lahko tudi odličen mirovni posrednik, smo izvedeli od gospe Minke – častna beseda, tega niti sami nismo vedeli. Njena pokojna tašča, čeprav jo je imela rada in sta se dobro razumeli, »se je včasih držala name«, pripoveduje, kar tiho je bila, še na pozdrav ni odgovorila – vse do torka, ko je Minka prišla iz službe in na mizi pustila Jano. Potem se je šla preobleč, in ko se je vrnila, je tašča že prebrala kakšen članek in se je hotela pogovarjati o njem. Jano je vedno tašča prva prebrala.
V vseh teh letih se gospa Minka nikoli ni naročila na Jano, vedno jo kupuje. Ah, odmahne, toliko drugih imam že naročenih. Kupim jo pa vedno. »Berem jo vsak dan po malo, ne morem vsega hkrati. Zadnje čase imam težave z očmi. Najprej vse pregledam, pogledam naslove, potem se lotim križanke – danes je bolj zagonetna, si moram pomagati z Googlom. Zarje zbiram, ampak da bi pa vse hranila, to ne gre.«
Zarja Jana št. 49, 7.12.2021
