Kako sprejeti svojo bolezen. »To je proces,« najprej opozori dr. Metoda Vidmar Vengust. »Ko sedaj berem zgodbe iz knjige Drevesa govorijo, opazim, da prvi del knjige govori o tem. Podobno je žalovanju po izgubi. Ko pišeš, tega ne vidiš, a zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo to žalovanje z vsemi značilnimi obdobji – najprej preplavljenost z občutki, potem zanikanje, občutki jeze, pogajanje z boleznijo oziroma s samim sabo, npr., če bom naredila to, bom s tem vplivala na potek bolezni. Veliko pozneje so se pojavili občutki žalosti. Lahko je reči, da je bolezen treba sprejeti, a je za to potreben čas. So obdobja, ko si bolj odprt, ko vse sprejmeš, so obdobja, ko ne zmoreš,« razmišlja Metoda. »Sprejemanje je postopno, po korakih, ki jih narekuje potek bolezni. Vedno pa obstaja upanje in dobro je tako. Imam srečo, da pri meni še ni funkcionalnega upada. Če pa se pojavi, bodo to novi izzivi.«
Izkušnje drugih. Je kaj drugače sprejela bolezen, ker je psihiatrinja? Je bila to prednost ali ji je bilo zaradi tega težje? »Mislim, da sem imela veliko srečo, ker sem se že prej srečevala z ljudmi, ki so mi pripovedovali o izkušnjah, kako so se spopadali s svojo boleznijo,« pove dr. Vengustova. »V meni je bil pravi rezervoar spominov. Ko sem se dokončno soočila z diagnozo multipla skleroza, se je ta rezervoar odprl. Seveda sem se začela in se še zdravim s pomočjo uradne medicine, ki mi je zelo pomagala, hitro pa sem se zavedela, da je proces okrevanja več kot samo zdravljenje telesa, da je pomembno vse, kar delaš, misliš, čutiš in živiš, da diagnoza še ne pomeni prognoze, kot rada rečem, da lahko vplivaš na svoje počutje, da gre za celostno zdravljenje. Poznano je, da je potek pri kroničnih boleznih lahko ugodnejši, če je psihično počutje dobro. Tako razmišljanje mi je blizu, ker sem psihiatrinja. Po drugi strani je mogoče težje, ker se ljudje poistovetimo z vlogami, ki jih imamo v življenju, in kot zdravnik težje sprejmeš, da si lahko tudi bolan, ni pa nujno, v osnovi gre za univerzalno človeško izkušnjo.«
Stanje danes. »Če govoriva o nevrološki bolezni, v glavnem miruje. Včasih se pojavi v zelo blagi obliki. Diagnoza je bila potrjena pred 12 leti, a simptomi so bili že prej. Pa sem jih zanikala. Nisem bila v stiku s svojim telesom. Nekateri ljudje zelo senzibilno doživljajo svoje telo. Jaz sem imela simptome, a sem jih minimalizirala, fokus življenja je bil drugje, druge stvari so bile pomembnejše. Danes vem, da gre za odnos do sebe, do telesa, za ljubezen do sebe. Kdor ima sebe rad, je pozoren na to, kaj se mu dogaja. Čuti to na globlji ravni. Ne smeš predolgo čakati. Ko se telo oglasi, ga je dobro slišati. Ko ga slišiš, te to sili, da nekaj v življenju spremeniš. A ljudje smo narejeni tako, da se nam mora zgoditi nekaj hudega, da začnemo razmišljati o spremembah,« je prepričana Vidmar Vengustova.
Šok. Ko je izvedela za bolezen, je bil šok. »Življenje se mi je sesulo, ostala je samo ta diagnoza. Pretres, čustvena stiska, ki je potrebovala določen čas, da sem šla skozi, da sem to predelala in sprejela do mere, kolikor sem lahko. A sčasoma spoznaš, da ti bolezen lahko prinese tudi kaj dobrega. Prisili te, da predrugačiš življenje, vidiš, da si življenje spremenil v nekaj boljšega – umiriš se, bolj poslušaš sebe. Sprašuješ se, kaj v življenju veliko pomeni, in se temu bolj posvetiš. Začneš raziskovati – vsaj jaz sem začela proces samoizpraševanja, misli in občutkov, kdo sem, kakšne odnose imam, kaj delam.
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 7.12.2021
