20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Ljudje

Življenje najbolj začutiš, če greš do roba

Mati Jane, njena legendarna urednica, je s svojimi kolumnami, kjer žmohtno opisuje televizijsko dogajanje, še vedno vsak teden povezana z nami. In v njih marsikaj razkrije. Tudi to, da se kot zaprisežen mestni škric, ki je rasel s klasično glasbo, vedno pogosteje povsem z užitkom vda narodno-zabavni glasbi. Izključno zaradi Blaža Švaba, ki ga opisuje kot genialca, katerega karizmo je mogoče rezati z nožem. Zato smo ju morali spoznati, da si kaj povesta še v obraz. Pravzaprav sta podobna kalibra, ki hodita po robu – z veliko poguma.

Pa sta se spoznala – kleni Pohorec in Ljubljančanka, ki se je po tem, ko je pred štirimi leti prvič naletela na posnetek Noči Modrijanov, raztopila, kar zadeva narodno-zabavno glasbo. Sicer pa veselice Bernardi niso tuje, saj jo je nanje vodila njena najljubša teta Cita, akademska slikarka. »Blazno rada je imela preproste ljudi, hodila je mednje, v oštarije, trkala z njimi, pela, na veselice pa me je dostikrat vzela s sabo. Tam se mi je zdelo fajn, všeč mi je bilo. Ko ste začeli vi, pa je iz tega nastala čisto druga zgodba,« je začela Bernarda, ki je bila nad tisto svojo prvo Nočjo Modrijanov osupla, dojela jo je kot  »perfekten performans, ki je požrl svojo lastno prihodnost«,  o Blažu pa, da je mlad velemojster, ki »mora paziti le, da ne bo prekmalu izgorel«.

Je bila Bernarda preroška?

Švab: Do neke mere ja. Hvala bogu nisem izgorel, sem pa hodil po robu. Življenje najbolj začutiš, če greš do roba, je pa to zelo tvegano.

Jeklin: Malo prepada mora biti spodaj, drugače ni prave vsebine, če ni nobene nevarnosti.

Švab: Odraščal sem v družini, kjer je bilo treba preživeti, kjer je bilo delo pomembna vrednota, in morda smo Modrijani tudi pretiravali, hoteli smo začutiti življenje in začutiš ga, če greš do roba svojih moči in zmogljivosti. Meni se zdi, da je na robu največ strasti.

Jeklin: Seveda! Življenje je na robu. Robovi so zmeraj fajn, so pa nevarni. Kako sva midva pametna! (smeh)

Švab: O Noči Modrijanov smo razmišljali eno leto, tri leta nisem šel na morje, da si nisem pokvaril fokusa. Na koncu so namreč odločale malenkosti, kot je višina stopnic – vedno smo vse premerili, da ni prihajalo do padcev.

Jeklin: In to kaže, kako ste imeli vse niti v rokah. Bili ste gospodar položaja, kakršnih človek zlepa ne najde.

Švab: Pa veliko smo molili, da so vsi prišli zdravi v dvorano in iz nje. V njej je bilo po navadi tisoč ljudi preveč, da so bile vse stopnice polne, kar je naredilo posebno dober učinek. Tisoč nastopajočih in v dvorani dvakrat po šest tisoč ljudi – tako natrpana dvorana je v teh časih nezamisljivo in zelo tvegano dejanje. Smo zelo verni, zato pravim, da je Noč Modrijanov molitev in blagoslov, bog nas je pa gledal skozi zelo debelo luknjo, da je bilo vse v redu. Da, res smo hodili po robu.

Bernarda, vam je rob tudi znan. Ste hodili po robu v zlatih časih tiska?

Jeklin: V nekaterih ozirih sem res hodila po robu – kar zadeva politiko. Moram pa povedati, da sem hodila k maši, a mi srce vse življenje vleče na levo. Vendar ne samoupravno ali leninistično levo, temveč imam preprosto rada ljudi. Rada imam zadovoljne ljudi, take, ki lahko udarijo po mizi in si izborijo besedo – ne maram pa hlapcev in sužnjev. In čim se postaviš v pozicijo kapitalista, nekoga, ki mu je denar fetiš, ljudje že izginejo z obzorja.

Švab: Ker so bile naše vstopnice vedno razprodane v dveh minutah, so nas spraševali, zakaj ne zvišamo cene. Zato, ker si jih ne bodo mogli privoščiti preprosti ljudje – to je bilo vedno naše vodilo. Zakaj več ne zaslužite, zakaj delate nulo, so nas pozivali. Naša filozofija je ves čas bila: prišli smo od ljudi, ljudje so nas naredili, da smo, kar smo, in mi želimo, da pridejo na naš večer preprosti ljudje, družine; politikov pa nikoli ni bilo ne v prvih vrstah in ne v VIP-prostoru – temu smo se izogibali.

Jeklin: Če politike ni v prvih vrstah, je to poseben uspeh!

Švab: Tega si nismo želeli, čeprav so bile ponudbe, politiki so nam celo ponujali plačilo, da bi lahko bili v prvih vrstah. Pa smo jih zavrnili, saj je bilo za nas pomembneje, da je v prvi vrsti gospod Andrej iz te ali one slovenske vasi.

Za to je treba imeti precej poguma pa tudi norosti, ali pa ste tako realno na tleh?

Švab: Imeti moraš jajca.

Jeklin: Jajca so zelo pomembna!

Švab: So najpomembnejša stvar. Bili smo stari 13 let, ko smo začeli igrati po gostilnah. Tam smo doživeli vso lepoto in bedo, ki jo človek premore. Videli smo tudi, kako pomembni ljudje pri šanku postanejo drugačni. Naša samozavest je izhajala iz tega, da smo si vse, kar smo dosegli, prigarali sami. Za Noč Modrijanov pa smo želeli, da ostane čista v svoji prvinskosti, ljudskosti, v sebi pa je skrivala ogromno sporočil sprejemanja, vključevanja, marsikaj lepega, povezanega s človekovimi pravicami, a na prikrit način, da si moral dobro opazovati.

Drugače ni moglo biti, ko pa ste humanist ...

Švab: In sociala mi je bila blizu. Zato sem bil vedno tako hvaležen, ker ste vi, Bernarda, opazili marsikaj, česar drugi niso.

Jeklin: Če si v tem fohu, moraš biti pozoren. Naj se še malo vrnem k robu: tako pri urednikovanju kot pri pisanju nisem hodila po robu, ker tam roba nisem priznala. Nikdar si nisem dovolila, da bi me kdorkoli usmerjal ali mi govoril, kaj bi bilo dobro delati, kaj lahko, česa ne smem. Postavili so me za urednico revije, ki je zelo kmalu postala daleč največja slovenska revija, in nisem si dovolila, da mi kdo kaj reče. Nad Jano je bila ogorčena vsa politika.
Svoj članek v Delovi Tedenski tribuni o raziskavi o zvezi komunistov sem naslovila Komunisti niso vodilna sila!!! – čez dve strani. Zdaj na tak način ne bi izzivala in potiskala prsta direktno v oči, takrat sem pa in ni bilo sankcij. Ni bilo tako grozno, kot se govori o časih izpred 20 in 30 let – v okolju, kjer smo se mi šli novinarstvo. Lahko da je bilo v kakšni drugi redakciji zelo zoprno, a v največji babji oziroma družinski reviji, s katero politika ni bila zadovoljna, nam ni bilo hudega.

Švab: Mi smo na sceno prišli po letu 2000 in najbolj zanimivo je bilo, ko so v nekem momentu profesorji na fakultetah začeli razlagati, zakaj smo uspešni. Skušali so pojasniti naš uspeh, in to razlagali tako, da so med vrsticami namigovali, da je s Slovenkami in Slovenci nekaj narobe, ker smo jim všeč. Torej, kadar je nekaj uspešno, se išče anomalija pri občinstvu.

Torej, kaj je narobe z ljudmi, da vas poslušajo?

Švab: Mi nismo tako neumni in v svojih razpravah so podcenjevali tudi nas. Kot da smo fantje, ki smo se vzeli od kdo ve kod in še v življenju nismo nič prebrali oziroma preštudirali. Je pa zelo zanimivo, ko se muzike lotevajo le miselno – to je premalo, saj so tu emocije, in nekaj nagonskega, intuitivnega razbrati ter opisati je zelo težko. Vse reševati s kognicijo je lahko tudi omejeno. Ko smo o sebi brali doktorske dizertacije, smo se zelo zabavali, a si drznem trditi, da so bile zelo neznanstvene. 
Marsikaj smo videli in izvedeli, saj se je v gostilnah marsikaj odločalo.

Jeklin: Gostilne so pomembne institucije!

Več v Jani, št. 50, 14. 12. 2021