Škofova naloga je, da preko oznanjevanja spodbuja, da bi odkrili novo življenje oziroma živeli po duhu, ste dejali. Nam lahko to razložite?
Živimo fizično življenje, vendar človek ni samo fizis, je tudi duša in duh. Verni svoje življenje razumemo, da ga živimo po božji volji. Kot verujoče osebe, ki smo v odnosu s seboj in Bogom. To podarjeno življenje je božje. Apostol Pavel v svojih pismih govori, da življenje po naravi vodi v smrt; tisto, kar je božje, kar je duh, pa je večno. V svojem življenju na to ne smemo pozabiti, saj je tendenca, da delamo, skrbimo za vse, kar je treba storiti v tem življenju, da imamo družino, zadovoljimo svoje potrebe, hkrati pa je vzporedni problem, da pozabimo na duhovno plat. Zgodi se, da nimamo časa za molitev, počitek, za pogovor, a nas kriza na to spomni. Kriza je tudi izjemna priložnost za to, da postavimo temelje na novo. Kadar gre človeku predvsem dobro, je to za duhovnost slabo. Kadar malo zaškriplje, se človek spomni, da ne more vsega sam, da mogoče Bog lahko kaj pomaga.
Tudi v naših cerkvenih okoljih opažamo, da se je ponekod duhovno življenje v koronakrizi okrepilo. Ker so nekateri zboleli, drugi celo izgubili svojce, so premišljevali o smislu svojega življenja, kako naprej. Kriza je tako tudi priložnost za nekaj novega – ali bomo obupali ali … Krščanstvo pa je vera upanja. Tudi božič, ki ga bomo praznovali, je praznik upanja. Ko se na svet rodi novo življenje, pomeni upanje. Ko se rodi Božji sin, je upanje za vse človeštvo.
V veri spoznavamo svoje meje, hkrati pa se odpiramo presežnemu, in živeti po duhu pomeni, da sprejmemo to, da Božje življenje v nas deluje in da računamo z njim. Naše moči hitro pojemajo, človek nekaj časa misli, da zmore, potem pa vidi, da ne gre.
Tudi vam se je zgodilo novo življenje. Ste se po dveh mesecih že navadili na nov in nor tempo?
Včasih je malo hujši, drugič bolj umirjen. Pozna se, da je novomeška škofija oddaljena od prestolnice, saj je ritem počasnejši kot tam. Tudi odnosi so pristnejši. Kadar grem po cesti, me ljudje večkrat ustavijo, to so zanimiva srečanja, pogovarjam se tudi z naključnimi mimoidočimi, ki jih ne poznam.
Kaj pa običajni ljudje oziroma verniki pričakujejo od vas?
Ljudje so predvsem veseli srečanja. Že ko sem bil kaplan, mi je neki oče petih otrok dejal, kako je dobro, da še kakšen župnik gre peš, da ga lahko srečajo in se z njim pogovarjajo. Večinoma se vozimo z avtomobili, zapeljemo se iz garaže in nikogar ne srečamo. Ljudje pa si zelo želijo srečanj. To spada k človeku, ljudje smo bitja odnosov. Srečanje z nekom nas obogati, v odnosu rastemo kot osebnosti. Mimobežna in naključna srečanja so sama po sebi dar, včasih presenečenje, nekdo mi pove kakšno zgodbo, drugi mi čestitajo, me kaj prosijo, izrazijo nestrinjanje glede česa ali kaj predlagajo – kar naprej dobivam predloge, kaj naj bi škof naredil. Včasih se počutim kot avtomat za kavo, en gumb ti da macchiato, drugi kapučino … (smeh)
Je kakšen zanimiv predlog, ki ga lahko delite z nami?
Vsak izhaja iz sebe in recimo, da z mano deli neko stisko, velikokrat pričakuje, da bo spremembo namesto njega naredil nekdo drug. Ali pa sprejel odgovornost za njegovo odločitev. To je kar velik problem, ki ga duhovniki pogosto doživljamo. Kaj naj naredim, te vprašajo. Prenašanje odgovornosti na drugega je precejšen problem v naši družbi. Od države pričakujejo, da bo nekaj naredila, da bomo bolje živeli, pa od Cerkve enako. Mislim, da bomo bolje živeli takrat, ko bo vsak od nas pri sebi storil korak v odnosu do bližnjega; da bomo drug drugega ne samo slišali, ampak tudi razumeli in sprejeli navkljub različnim mnenjem in izkušnjam.
Menite, da je vernemu lažje osmisliti prihajajoče praznike?
Božič je verski praznik, praznik Jezusovega rojstva, spominjamo se izpolnitve tisočletne napovedi, da bo Bog poslal Božjega sina, saj se človek ni zmožen rešiti sam. Smisel božiča je daleč od idile, romantike z lučkami, smrečice ali daril. Poglejmo dejstva: Bog se je rodil v hlevu, na begu, v nemogočih razmerah, ljudje ga niso sprejeli. Božič je pravzaprav provokacija – da bi se kralj rodil na slami, na begu, prvi so ga prišli pozdravit pastirji, ljudje z obrobja, to niso bili molivci iz templja, pomembneži. A ti preprosti ljudje so bili odprti, sprejeli so božje oznanilo, kot trije modreci, ki so sledili zvezdi in šli pogledat, kaj se dogaja … Sporočilo božiča je tudi, da nas v medsebojnih odnosih premakne naprej, da sprejmemo božjo pomoč in da iz tega živimo. Mi danes Boga srečujemo tudi po bližnjih. Če bi danes sveta družina trkala na naša vrata, jih večina ljudi ne bi prepoznala, ker ne bi prišli v kraljevski opravi. Vedno smo pred izzivom, kako prepoznati znamenja, da Bog prihaja k nam. Bog je z nami – kako bomo reagirali na ta dar?
Kako praznovati, če ti v življenju ne gre dobro ali če boš za praznike osamljen?
Sestavni del življenja so vzponi in padci. Res so prazniki za nekatere stresni, tudi žalostni, posebej za tiste, ki so sami, morda bolni, v bolnišnici, vendar nas prav prazniki povezujejo. Zato poglejmo okoli sebe in razveselimo tiste, ki so sami – jih vsaj pokličimo ali obiščimo, obdarimo, se z njimi pogovarjajmo. Božič je priložnost, da gradimo našo skupnost, da se med seboj povezujemo, se slišimo, podpiramo in iščemo to, kar je dobro. Da nehamo buljiti vsak v svoj ekran, odložimo te naprave in pogledamo malo okoli sebe, da vidimo brate in sestre, ljudi okoli nas.
Kdo pa bo na božični večer kuhal vam? Kdo kuha škofu?
Imamo zaposleno gospo kuharico, ki kuha za vse na škofiji živeče in zaposlene. Na božični večer bomo tukaj imeli večerjo, sicer pa smo duhovniki in škofi ob nedeljah in praznikih na terenu – po cerkvah mašujemo, spovedujemo, imamo obrede. To obdobje je za nas intenzivno, ampak kljub temu lepo. Vemo, da je ta praznik pomemben, zato poskrbimo, da je drugim lepo in da bodo čim globlje doživeli skrivnost božiča.
Več v reviji Jana, št. 51, 21. 12. 2021
