Večna iskalka resnice, smisla in znanja. »To izhaja iz resnične ljubezni do ljudi. Življenje me že od nekdaj zanima in komunikacija mi je bila pravzaprav položena v zibelko. Pomembno je pogovarjati se, dotikati se ljudi z besedami, razumeti tudi tisto, česar ne povejo.« S tem se je pravzaprav že ukvarjala tudi v teatru, ne da bi se tega zavedala. »Vživljala sem se v vloge drugih ljudi, brala njihove besede in se skrivala za njimi, dokler me ni življenje pripravilo do tega, da sem morala raziskovati sebe. Ko mi je postalo jasno, da sem jaz najpomembnejša, sem naredila največji preskok. »Vsi smo iskalci in ustvarjalci hkrati. Eni se tega bolj zavedamo, drugi manj. Fino je delati dobro, škoda bi bilo svoje življenje zapraviti s kreganjem, to je stran vržen čas. Eni morda ne bodo nikoli razumeli, da so vsi ključi v nas, ker vsa civilizacija sloni na tem, da se ne oziramo vase in da potrditve ves čas iščemo zunaj.«
Gledališče, njena največja ljubezen »Zaradi gledališča sem preživela življenje z manj stranpoti in iskanja, kot bi ga sicer. Zdaj, ko toliko stvari vem, vidim, da je gledališče univerzalna umetnost, ki združuje duhovnost, telesnost, glasbo, energijo, svetlobo, vse najosnovnejše aspekte življenja, zato vem, da sem se prav odločila.« Vedno znova se je veselila vsake nove igre, ki so jo postavljali na oder, nikoli ji ni bilo nič težko. Nazadnje v Ameliji (avtorice Maje Gal Štromar), pa v predstavi 2020 (N. Harari.) »V slednji, premiera je bila januarja 2020, tik pred korono, smo napovedali vse, kar se zdaj dejansko dogaja, to se mi zdi neverjetno. Brez gledališča bi bila zelo revna. Za vse, kar vem, je v prvi vrsti zaslužen teater. Tu imaš vse, psihodramo, delo z energijami, čuječnost, fokus ... ni področja, ki ga ena gledališka predstava ne bi pokrila.« Potem pa je prišla oddaja Zvezdana.
Oddaja ji je bila namenjena. Začela je v oddaji Dobro jutro, kamor so jo povabili k sodelovanju pri preobrazbi. Z urednikom Rokom Smolejem sta se ujela in po spletu naključij je pred petimi leti posnela prvih nekaj oddaj za poletno shemo. »Rekli so, da jih bodo uvrstili pozno ponoči na drugi program, če mi slučajno ne bi uspelo. A že v prvi oddaji se mi je Rebeka Dremelj zjokala in jaz sem samo debelo gledala. Mislim, da mi je bila oddaja res namenjena. Z Rokom nisva načrtovala uspeha, temveč preproste pogovore, moj edini pogoj je bil, da lahko sama izbiram, s kom se bom pogovarjala. Takrat se nisem zavedala, da je ta oddaja nekaj drugačnega. Želela sem samo delati po svoje, spraševati, kar me zanima. Z Rokom sva se dobro ujela, redkokdaj me je kaj popravljal, ko me je, je imel vedno prav. Zavedala sem se namreč, da tega medija ne poznam. Nisem novinarka, ampak igralka, ki jo zanima življenje.«
Gostje se ji preprosto odprejo. Takšnega odmeva na svojo oddajo ni pričakovala. »Zaradi teatra nisem obremenjena s tem, da bi bila všeč vsem ljudem. Ampak očitno to, kar zanima mene, zanima tudi druge. V tem je največji čar. Eno najpomembnejših pravil, ki se jih držim pri pogovorih, je, da ohranjam spoštljivo, odprto komunikacijo in dostojanstvo. Ko včasih začutim, da bi mi človek povedal še kaj več, se za njegovo dobro ustavim, da mu potem ne bi bilo žal. Kaže, da ljudje to prepoznajo. Ker sem začela verjeti svoji intuiciji, se z gosti povezujem na energijskem nivoju in se jih vedno dotaknem že s svojimi uvodi, potem pa pogovor kar steče.«
Odkrili so ji nove svetove. Od nekdaj je želela veliko brati. Ko so bili njeni otroci še majhni, je imela obvezno branje le v gledališču, za dodatno pa ni bilo časa. »Zdaj pa po službeni dolžnosti preberem eno knjigo na teden. Zato vem, da so pogovori tako zelo pomembni, ker se edino tako lahko razumemo. Jezik, besede in srce nas povezujejo. Za zdaj še ne poznamo drugačne komunikacije … Moji gostje so me navdihnili, da sem lahko pogumna in da ni nič narobe, če odkrito vprašam, kar me zanima. Bolj sem odkrita in pogumna, bolj so tudi oni. To, kar si, privlačiš. To mi je na široko odprlo srce in ga odpira tudi drugim.«
Več v reviji Jana, 4.1.2022
