Vaša biografija, ki sta jo napisala Janja Vidmar in Boštjan Narat, se začne s citatom iz Biblije: »Jezus je pot, življenje in resnica.« Jo res berete vsak dan?
Da, saj je spremenila moje življenje na bolje – po njeni zaslugi me danes ljudje poznajo kot nogometno legendo. Če ne bi spoznal, da je Jezus pot, ne bi imel žene in otrok, mogoče bi bil v zaporu ali zapadel v drogo. Zagotovo brez vere ne bi bil to, kar sem.
Odraščali ste v brazilskem mestu Porto Alegre. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Zelo težko. Ko smo se preselili v predmestje Porto Alegreja, kjer je oče postavil hiško z zidovi iz cementa, so morali starši prodati pohištvo, televizor, postelje, posodo ... Hiša je bila tako majhna, kot je ta soba, v kateri se zdaj pogovarjava. Z bratoma sem spal na tleh, oče pa je na tla zložil kamne in nanje položil vzmetnico, na kateri sta spala z mamo. Živeli smo kot reveži, ljudje so mi govorili, da sem klošar. Včasih sem bil tako lačen, da sem sanjaril o hrani, ko sem videl reklame za jogurte, kosmiče, kakav, čokolado ... Kadar sem kradel, sem vedno kradel hrano, ker sem bil sestradan. Ko sem hotel igrati nogomet, so mi rekli, da nimam denarja za nogometno opremo. A s pomočjo Jezusa mi je uspelo.
Starši vam niso mogli dati denarja, za kaj pa ste jim najbolj hvaležni?
Za vrednote. Starši niso hoteli, da se drogiramo in krademo. Z nogometom sem se ukvarjal tudi zato, da ne bi po pouku zabredel v težave na ulici, saj sta oče in mama delala cele dneve. Vzgajala sta me v prepričanju, da me čaka lepa prihodnost, zato je ne smem zapraviti z neumnostmi. Očitno se nista motila, saj sta vsem trem sinovom privzgojila vrednote, vsi trije smo danes uspešni in imamo družine.
Vam je odraščanje ob starejših bratih pomagalo tudi pri nogometu, saj ste vajeni sodelovati?
Zagotovo, pa ne le pri nogometu. Sem najmlajši v družini, zato sem dobil nogometno opremo od starejših bratov in zaradi tega znam deliti stvari z drugimi. To poskušam učiti tudi svoje otroke, zato so do nedavnega imeli skupne sobe – sinova sta bila v eni in hčerki v drugi. Ker imam dva brata, nisem nikdar mislil samo nase – v nogometu sem vedno upošteval ekipo. Kot kapetan soigralce učim z zgledom, ne pa z opozarjanjem na napake. Več treniram, na tekmah sem dal vse od sebe, da bi pokazal, da le tako lahko zmagamo.
Kaj pa se vam zdi v nogometu ključno – talent ali trdo delo?
Zelo pomembno je, da imaš nekaj več. Vsak človek ima talent, toda za uspeh je ključno, da imaš nekaj, kar te ločuje od drugih. To nekaj več je značaj, mentaliteta – to sem pridobil skozi življenjske izkušnje in to me je pripeljalo v Slovenijo.
Več v reviji Jana št. 1, 4.1.2022
