Konec decembra se je končala oddaja Slovenija ima talent, po kateri vas v zadnjem času najbolj poznamo. Ste se med prazniki spočili? Česa ste si najbolj želeli po koncu oddaje?
Malo sem zbolel. (smeh) V bistvu sem se spočil. Te oddaje mi je bilo zelo fino delati. Hkrati pa seveda v njih pustiš veliko energije. Naporno je – treba je vse napisati, ustvariti, vaditi ... Vadil sem še balet, ker smo mislili, da bomo tudi to izvedli. Na koncu si samo vesel, ko se vse konča. Rekel sem si, da potrebujem en teden tišine, počitka, k temu me je prisililo še moje telo. Danes, drugače kot pred desetimi leti, poskušam bolj gledati na ravnovesje. Včasih sem lahko delal ves mesec po cele dneve. To so bili nori meseci, ko sem bil na koncu čisto izčrpan. Zdaj pa vidim, da potrebujem ravnovesje, ker nočem v nekaj letih izgoreti. Vmes si vzamem prost dan, delam bolj umirjene projekte ... Če pretiravaš, nisi več ustvarjalen.
Kako ste pravzaprav zašli med Talente?
To je bila moja druga sezona voditelja. Se je pa moja zgodba s Talenti začela že v drugi sezoni šova, ko sem ogreval publiko. Potem sem se prijavil, ko so iskali komike za pisce Vid in Pero šova. Testirali so nas, kako hitro lahko narediš določeno število šal. Ko delaš stand up, lahko namreč na odru še kaj dodaš, razviješ, za oddajo pa mora biti material stoodstotno narejen. Imel sem vedno več nastopov in postajal vedno bolj izkušen. Nato so me leta 2018 povabili v šov Zvezde plešejo. Očitno sem se jim zdel v redu, pa so me preizkušali še naprej. Ljudje imajo hollywoodske predstave o tem biznisu, češ, nekje te vidijo, pa te kar dajo vodit oddajo … No, ko si mlad komik, tudi sam tako misliš. (smeh) Ko imaš kakšen večji nastop, prideš tja čisto živčen. Poznam ljudi, ki so prvih 50 nastopov imeli vsakič prebavne težave. Takrat misliš, če bom tole dobro naredil, me bodo opazili, a ni tako. Pomembno je vsakič nastopiti dobro, in tako rasteš. Precej dolgočasno v resnici …
V filmih vidimo, da je zelo težko narediti prvi vtis na publiko.
Stand up je zapleten. Vsako leto vidimo, koliko ljudi si želi biti komik. Pridejo na predstavitvene večere, poskusijo enkrat, dvakrat, pa relativno hitro izginejo. Veliko jih je smešnih v svojih zaprtih krogih ali med prijatelji, eni so smešni že po naravi. Ampak eno je biti smešen v nečem, kar poznaš, nekaj drugega pa je to postaviti na oder, da je smešno tudi za popolne neznance, ne samo v Ljubljani, tudi v Kranju, Mariboru, Kopru … Delovati mora tudi, če nastopaš za Avstrijce! (smeh) To pa zahteva veliko dela.
Je treba šale prilagajati glede na to, v katerem koncu Slovenije nastopaš?
Ne, ljudje te morajo sprejeti, ko prideš na oder, drugače se ti ne bodo smejali.
Kako pa poskrbite, da vas publika sprejme?
Skušam biti čim bolj iskren, rad se delam norca iz svojih napak in situacij, ki so se mi zgodile … Biti iskren ni najlažje, ker je oder za marsikoga lahko strašen. Pravzaprav je javni govor za mnoge ljudi na seznamu najstrašnejših stvari. Ne moreš biti komik, če ne moreš sprejeti, da ti nastopi ne bodo vedno šli. Neki odstotek jih ne gre v redu. Tega mnogi mlajši ne morejo sprejeti. Zato je upad novih komikov mogoče celo večji kot pri glasbi.
Na kom preizkušate svoje šale?
Najprej pri svoji punci, ki mi je najbliže. Ona je verjetno najbolj nasmejana oseba, kar jih poznam. Ne vem pa, ali sem res tako smešen. (smeh)
Kako se počutite, kadar nasmejete ljudi?
Ta svet bi bil res beden, če ne bi imeli smisla za humor. Umetnost se je znati nasmejati, tudi kadar ti je hudo ali te nekaj preseneti, pa ne veš, kako odreagirati. Eni se začnejo jokati, drugi smejati. Jaz se začnem smejati. Življenje je čudno in lahko je strašno in lahko je neprijetno, zadnje leto je sploh nepredvidljivo, in če se znaš smejati sebi, drugim, situaciji, vsemu, je čisto malo lažje. Sicer ne moreš na ta način nič spremeniti, je pa čez težke stvari lažje iti z malo humorja. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, v nas je močan nagon po preživetju, naši možgani morajo »sprocesirati« dve stvari, ki sta gotovi: gotovo je, da bomo naredili vse za preživetje, in gotovo je, da bomo umrli. Možgani to naredijo skozi humor. Drugače bi se nam skegljalo. To je po moje razlog, zakaj mi je tako fino nasmejati ljudi in zakaj se tako rad smejim.
Študirali ste teologijo in filozofijo. Verjetno bi bili prav duhovit duhovnik?
Haha. Najprej bi rad rekel, da teologija ni enako duhovnik. Niso vsi teologi duhovniki, so pa vsi duhovniki teologi. No, sem faliran študent teologije in filozofije, tako da je vse okej (smeh). Filozofija se mi zdi zanimiva in zanimivo se mi zdi tudi, zakaj se ljudje obračamo k veram. Sicer pa, če bi bil duhovnik, bi mogoče imel stand up nastope namesto pridig (smeh). Morda bi bil zaradi tega plus za Cerkev. Ampak resno, nikoli se nisem videl v vlogi duhovnika.
Več v reviji Jana, 11. 1. 2022
