janša, počivalšek Svet24.si

Počivalšek prišel navzkriž z Janšo? Mu je ...

matej tonin Svet24.si

Sindikat gasilcev: »Matej Tonin zavaja o ...

jordan smrt Svet24.si

Umrla zvezdnica resničnostnega šova

tonin novak pl Reporter.si

Razkrivamo: skrivni posvet NSi, na katerem so ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Koalicija v amnestijo Janše, Počivalška in ...

Nejc Erazem Njena.si

Objavljeni še nikoli videni posnetki pokojnega ...

peking olimpijske Ekipa24.si

Ne bom SE CEPIL, to nam je VSILJENO - še en ...

Ljudje

Gor me slišijo in čakajo

»Verjamem, da me čuva Bog. Če ne bi imela vere in molitev, ne vem, kako bi živela. Od nekdaj verjamem, da me gor slišijo in čakajo. Zato sem pomirjena. To je verjetno eden od razlogov za moje dolgo življenje. Nikoli tudi nisem veliko pričakovala od življenja, nikoli jamrala, gojila zamer. Vse, kar se mi je zgodilo, sem vzela za dobro.« Gospa Monika Kovač, ki je 17. septembra lani praznovala 104. rojstni dan, pove, da nam kvaliteto življenja zelo pokvari tudi »sekiranje«.

Obiskali smo jo v Centru starejših Medvode, kjer živi zadnjih šest mesecev. Na življenje v domu, ki je le dober kilometer od Zbiljskega jezera, se je hitro navadila. Sprejela nas je v svoji mali garsonjeri. Priznam, spravila me je v zadrego. Pričakovala sem starko, pred mano pa je bila urejena gospa iskrivega pogleda, našminkana z nežno rdečim rdečilom. Prisodila bi ji okoli 80 let. Vnukinja Barbara, ki jo obišče vsak petek, nam je povedala, da babico rada obiskuje. Veliko si imata povedati, pogosto tudi skupaj zapojeta. Najraje, kadar se sprehajata okoli doma.

Preživela špansko gripo. Mogoče je eden od razlogov, da je bila gospa Monika vse življenje zelo malo bolna, tudi ta, da je kot deklica prebolela špansko gripo. Gripo, zaradi katere je v letu dni – razsajala je od leta 1918 do 1919 – po svetu pomrlo več kot 50 milijonov ljudi. »Stara sem bila približno eno leto, ko sem zbolela. Nihče ni verjel, da bom preživela. Leto dni sem bila bolna. Potem je bolezen nenadoma odšla. Malce se še spominjam, kako so me še enkrat učili hoditi. Tudi tega se spomnim, da nisem marala ribjega olja. Od takrat pa nisem bila velikokrat bolna.« Do stotega leta je sama skrbela zase, si skuhala, pospravila po stanovanju. »Potem so mi hčere začele nositi kosila. Ko pa sem letos spomladi padla, so me prepričale, da bi bilo zame bolje, da grem v dom. Kar zadovoljna sem tukaj. Vesela sem, da imam svojo sobo. Veliko počivam, gledam televizijo, še posebej rada gledam skoke. Berem ne več, ker slabo vidim, tudi slišim že slabše. Vse mi počasi peša. Sem pa zdrava. Najrajši si kaj zapojem. Od nekdaj sem rada pela.« Tako kot je od nekdaj rada tudi risala.

Najstarejša udeleženka slikarske delavnice. Gospa Monika je v domu spet odkrila svojo strast do slikanja. Kot deklica je zelo rada risala, a po tem, ko je dobila družino, na to pozabila. »Spomnim se, da sem kot otrok vse, kar sem videla, prerisala. Zelo sem uživala ob risanju, še posebej z barvami. V srednji šoli, hodila sem na zasebno dekliško meščansko šolo, ki so jo v Škofji Loki vodile uršulinke, sem vsem sošolkam narisala risbe, ki smo jih imele za domače naloge pri likovnem pouku. Ena od sošolk mi je čez leta za rojstni dan poslala eno od mojih risb, saj sama nisem imela skoraj nobene več. Še vedno jo imam nekje shranjeno.« In kako je, glede na to, da rodila se je v vasi Čačič, ki sodi v občino Osilnica, pristala na Gorenjskem? »Ne vem, zakaj so me starši poslali tja v šolo. Imam pa lepe spomine na šolanje v Škofji Loki. Stanovala sem v gradu, v okroglem turnu. Domov sem šla samo ob počitnicah.« Veliko domov je zamenjala v svojem življenju. V vsakem je pustila košček sebe. Zdaj v svojem malem domu krasi stene s svojimi slikarskimi umetnijami. »Vsak teden me kombi pobere pred domom in odpelje na likovno delavnico. Vesela sem, da spet slikam.«

Ljubezen v hrvaškem Čabru. Monikina družina, ki je živela čisto ob meji s Hrvaško, se je preživljala s kmetijstvom in trgovino, ki jo je Monikin oče imel v Medžimurju. »Mama je rodila 13 otrok. Eden od bratov je umrl, ko je bil star tri leta, sestra sedem. Jaz sem bila peta po vrsti. Ko sem se vrnila iz Škofje Loke, nisem imela nobene perspektive. Ostala sem doma in pomagala na kmetiji. Potem pa mi je poštarica iz Osilnice pomagala najti službo. Ko sem šla enkrat na pošto, me je vprašala, ali me zanima služba na pošti v naselju Gerovo na Hrvaškem.« Službo je nemudoma sprejela. Ko je izvedela, da poštarico iščejo tudi v mestu Čabar, se je prijavila še tja. »V Čabar sem prišla brez vsega. Nekaj dni sem hodila od hiše do hiše in spraševala, ali bi me kdo vzel pod streho. Nazadnje sta se me usmilili dve gospe.« Dobro se je počutila tako pri gospeh, ki sta jo vzeli na stanovanje, kot v Čabru. Čez čas je postala celo upravnica pošte. V Čabru je spoznala tudi moža. »Uradniki smo imeli navado, da smo hodili na kosilo v isto gostilno. Tja je hodil tudi Stanko, ki je delal na sodišču kot sodnijski pripravnik. Sem mu bila všeč, najbrž (smeh), saj sva po kosilu začela hoditi na sprehode. Čez čas je med nama preskočila iskrica.« Med vojno sta svojo zvezo tudi uradno potrdila pred matičarjem. »Po poroki sta se nama rodile tri hčere. Prva leta 1943, druga takoj po vojni, tretja pa nekaj let pozneje.«

Več v reviji Jana št. 211.1.2022