Če bi rekla, da sem med operacijo kaj sanjala, da sem imela privide ali da sem videla luč na koncu tunela, bi se zlagala. Nič od tega. Okoli mene je bila samo tema, težka in topla, ki je legla name kot najdebelejše pregrinjalo, prav ničesar se ne spomnim. Če je smrt videti tako, potem ne bo hudega. Na pol sem se ovedla na poti iz operacijske dvorane, ko so me sestre s posteljo peljale nazaj v intenzivno sobo. Na postelji sem ležala naga, pokrita z belo rjuho, polna sem bila nekih cevk, tekle so mi iz rok, nosu, telesa. O moj bog. Živa sem ali kako. V zgornjem desnem delu telesa sem začutila močno bolečino. Kot bi me nekdo z likalnikom žgal čez vse desno pljučno krilo. Od bolečine sem ostala brez diha. Moje dojke ni več. Kako boli. Sploh si nisem upala pogledati tja.
Nazadnje sem ležala na operacijski mizi pred tremi leti, ko sem bila v Indiji. V neumni prometni nesreči sem padla direktno z motorja na asfalt umazane avtoceste, v kratkih rokavih, hlačah, japonkah in brez čelade, seveda. Doma mi na pamet ne bi padlo, da bi se usedla na motor brez ustrezne zaščite, v Indiji pa je to nekaj normalnega. Tam vsak stoti voznik nosi čelado, na motorjih, skuterjih, kolesih se vozi po pet, deset ljudi, sploh ni pomembno, koliko, samo da se spravijo na vozilo. No, in tako sem pri hitrosti 60 km/h padla, ker se je vame zaletel Indijec z bejbo na skuterju. Nič kriva nič dolžna sem se zvalila po tisti umazani cesti, z obeh rok in nog sem si posnela vso kožo. Še dobro, da si nisem totalke naredila. Bolj stara, bolj nora, nimam kaj dodati. Še dobro, da sem živa, res. Na avtocesti je takoj nastala štala, nabral se je kup Indijcev, grozeče so me gledali in zahtevali, da paru, ki se je zaletel vame, dam nekaj denarja, češ da sem jaz kriva za nesrečo. V Indiji velja nenapisano pravilo, da so vsega krivi tujci, ker imamo pač več denarja. Nekako mi je uspelo, da sem med stokanjem zaradi bolečin in krvjo prelisičila gomilo grdogledočih, skočila na motor in vsa krvava odpeljala. Kaj pa naj bi naredila? Če bi prišla policija, bi bila avtomatično kriva, bogve, kako bi se končalo. Kar naenkrat je bilo okoli mene sto očividcev, ki so videli mojo »napako«, pri nesreči pa nikogar ni bilo. Seveda me je bilo strah, da me ne bi policija zasledovala po avtocesti. Ampak ker sem že malo padla v to indijsko zgodbo, sem vedela, da se policistom preprosto ne bo dalo. Ker je bilo prevroče in ker so preleni.
Petdeset kilometrov sem prevozila do prvega hotela, skoraj omedlela od bolečin, ko sem se spravljala v sobo. Rane sem si poskušala sprati z vodo, drugega nisem imela, in to je vse, kar sem zmogla. Naslednje jutro se nisem mogla niti premakniti. Kaj zdaj? Prosila sem uslužbence hotela, da me odpeljejo do prve bolnišnice. Poklicali so taksi, me spravili noter, tulila sem od bolečin, nisem se mogla niti premakniti, in tako so me poslali v dobro uro oddaljeno bolnišnico. Kako sem prišla tja živa v rikši od taksija (skuterček z razširjenim zadnjim sedežem in improvizirano strehico), ki je poskakoval ob vsakem kamenčku, ki sva ga prevozila, ne vem. Vmes sem nekajkrat padla v nezavest od bolečin, tako da se poti bolj malo spomnim. V bolnišnici so me sprejeli, ugotovila sem, da sem prišla v ajurvedsko bolnišnico. Spet. V eni takšnih sem bila namreč tudi teden pred tem, ko sem imela tretma za uničenje rakavih celic.
V Indijo sem šla po podobni diagnozi, kot jo imam zdaj, le da so mi takrat, rutinska kontrola, v dojkah odkrili na desetine tumorjev, punktirati niso mogli vseh. Na Onkološkem inštitutu so mi predlagali takojšnjo odstranitev obeh dojk, mastektomijo. V šoku in paniki sem še isti dan kupila letalsko vozovnico do Indije, kjer še nisem bila, a me je ta daljna dežela že leta zaradi spoznavanja joge nezadržno vabila k sebi.
Ko sem se pred desetimi leti v Ljubljani odločala, kam naj se vpišem na jogo, sem bila totalno zmedena. Okoli mene je na desetine različnih studiev joge, vsak izmed njih ponuja neko svojo različico: power joga, vinjasa, hot, aštanga, antistres, ni da ni … Jaz pa sem hotela samo na jogo in ti različni modeli so me samo dodatno zmedli. Katera joga izmed teh je prava zame?
Prišla sem v Indijo in rekla, da me zanima joga, kam lahko grem. In oni so mi rekli, joga je povsod. »Ampak joga,« sem rekla, »joga, ne pa neke power variante, pa hot pa ariel.« Samo smejali so se, ko sem jim naštevala, kaj smo v Evropi sproducirali iz njihove starodavne filozofije. Joga je samo ena, so rekli. Ena.
V ajurvedski bolnišnici blizu Bangloreja na jugu Indije, kjer sem pristala po prometni nesreči, so mi hoteli zdravstveni delavci očistiti rane, a je bilo to nemogoče, so rekli, ker se je kri zmešala s prahom in kamenčki, ki sem jih ob padcu posnela po asfaltu. Čez vse to se je naredila še ogromna umazana krasta. »Tole bo treba odtrgati dol,« mi je rekla stroga starejša zdravnica, okoli nje kot v grozdu nabrani bodoči zdravniki in zdravnice pa so zvedavo gledali v belo okrvavljeno žensko. »O. K., bomo potrgali,« sem rekla, misleč, da mi bodo dali kakšno narkozo, vsaj lokalno, če že ne popolno. Nič. Nobene anestezije. Nimajo tega. Prosim? »Ne skrbite, madam,« so mi rekli, »vam bomo potem dali napitke in zeliščne obkladke, vam bo takoj bolje.« Prosim? Kakšne obkladke?
Da skrajšam. Z rok in nog so mi na živo trgali umazane kraste. Drla sem se tako, da se je pol bolnišničnega osebja zrinilo v malo in slabo opremljeno operacijsko sobo ter zrlo vame v odkritem začudenju.
Šele pozneje sem ugotovila, čemu so se čudili. Poleg mene je sedel starejši Indijec, palec na desni nogi je imel čisto črn. Ne vem, kaj je to bilo, gangrena ali kaj podobnega, pojma nimam, smrdelo je na polno. Starec ni niti trznil, ko mu je zdravnica z nekimi škarjami ta prst odrezala, švik, da je padel na umazana tla, flop. Ugotovila sem, da imajo Indijci preprosto višji prag bolečine kot mi Evropejci. Zaradi načina življenja, njegove surovosti, borbe za preživetje, nehigienskih razmer, v katerih živijo. Razlogov za njihovo višjo intoleranco na bolečino je veliko, Evropejci pa smo s sodobno medicino in sposobnostjo odprave bolečin nehote postali navadni mehkužci, ki niti bosi ne moremo več hoditi po zemlji, ker nas kamenčki preveč pikajo v podplat. Ne morem verjeti, koliko ljudi poznam, ki ne hodijo bosi. O naravni refleksoterapiji in o tem, da so naša stopala neposredno povezana z vsemi vitalnimi organi v telesu, kdaj drugič, trenutno sem na kovinski hladni operacijski mizi, kjer mi indijska zdravnica na živo trga kraste in se derem kot jesihar. S kotičkom očesa ujamem, da se nekaterim prisotnim zdi tole moje mučenje celo zabavno, ob mojem dretju jim uhajajo drobni nasmeški, dregajo se s komolci. Postane mi nerodno, da sem taka reva. Še dobro, da od bolečin omedlim, kričanje se ustavi samo od sebe. (se nadaljuje)
Revija Jana št. 2,11.1.2022
