Ljudje

Pes in njegov človek

Marija Šelek
19. 1. 2022, 03.46
Deli članek:

Povezava med ljudmi in psi je neverjetna. Prav to ljubezen je velenjska fotografinja Ksenija Mikor, tudi sama »pasja mati« dveh hrtov, želela ujeti. V času ukrepov in koronskih omejitev se je s svojimi modeli potikala med praprotjo, po ozkih poteh med žitom in iskala popolno čarobne gozdne prostorčke. »To je bilo kar veliko veselje za lastnike in pse. Še posebej za pse.«

Ksenija Mikor
Ksenija o ujetem trenutku: "Po uradnem fotografiranju, ko razpadejo "scene" in se vse sprosti. Takrat nastanejo najiskrenejše fotografije. Vanja in Miha z Đurđi in Yumo."

Svojim krajanom je svojo osmo samostojno razstavo po vrsti dala na ogled poleti na domačem gradu v organizaciji Muzeja Velenje, tokrat pa nekaj še neobjavljenih fotografij iz tega cikla razkriva bralkam in bralcem Jane.

Zaljubljenki v pse in kulturo, tudi sama je pevka v Šaleškem akademskem pevskem zboru, so psi služili za model že za fotomonografijo s kratkimi pasjimi anekdotami Velenje pasjeljubno, za svojo portretistko pa so jo vzeli že mnogi znani ustvarjalci – od Vesne Zornik do prvega vokala hrvaških Jinxov, ponosna je še na fotografiranje predstave Kliči M za Macbetha Mladinskega gledališča Ljubljana in na zadovoljni odziv pevk Skye Edwards iz Morcheebe in Shirley Manson iz skupine Garbage. »Spomladi se z veliko mero spoštovanja in treme veselim ujeti v objektiv izjemno igralko Janjo Majzelj ter basista in kontrabasista Miho Korena, v sodelovanju z Mladinskim kulturnim klubom eMCe Plac Velenje pa pripravljamo razstavo portretov zvestih pripadnikov kluba ob 25. obletnici delovanja. Seveda pa kot vsi, ki smo povezani s kulturo in dogodki, že komaj čakam normalizacijo razmer in dogodkov, ki smo jih že lačni. Ko bom s fotoaparatom spet lahko stala pod odrom, čakala na popolne trenutke in kurjo kožo, ki te zadene od vsega lepega tam.«

Svet je postal drugačen. Fotografija pa jo je zadela pred 15 leti, ko ji je bolezen preprečila opravljanje zadnjega izpita na študiju geografije. »Hkrati sem čutila, da me študij ni izpolnjeval, in ko sem si sebe zamišljala kot geografa za vse življenje, me je kar stisnilo. Vedno pa sem občudovala fotografije v knjigah, na razstavah in kjerkoli so se pojavile. Tiste fotografije, ki te kar malo zaustavijo, otožne, včasih mračne, velikokrat žalostne, a vendar optimistične. Podoben učinek kot pri poslušanju Bachove glasbe. Ko sem z ozdravitvijo dobila novo priložnost, se mi je zdelo, da sem dolžna poskusiti s fotografijo.«

Več v reviji Jana, št. 3, 18. 1. 2022

Ksenija Mikor
Ksenija Mikor z Jono in Lili