Naslednji dan ista zgodba. »Rane niso dobro očiščene,« je rekla stroga indijska zdravnica, ki ji je šlo moje včerajšnje dretje očitno močno na živce,« še enkrat gremo na čiščenje.« »Kako to mislite?« sem vprašala in se krčevito oprijela posteljnega roba, ko sem se spomnila včerajšnje avanture. Vsi moji štirje porodi bi se lahko skrili pred tole grozoto, res. Poskušala sem se nekako izvleči iz ponovnega mučenja, a me zdravnica sploh ni upoštevala, znova so me odpeljali v operacijsko sobo. Besno sem gledala okoli sebe, ali je kakšna možnost, da bi ubežala biričem v belem, ki so me s posteljo vred potiskali po hodnikih bolnišnice, ki je videti čisto drugače kot naše. Vsa rumena, pisana, zanimiva arhitektura, kot neka hacienda, polno zelenja, umetna jezerca, freske po stropih, zidovih. Luštno. Če ne bi vedela, da je bolnišnica, bi rekla, da je neke vrste velnes hotel. Nobenega izhoda nisem videla, skozi katerega bi lahko zbežala. Četudi bi ga uzrla, dvomim, da bi ga zaradi slabega zdravstvenega stanja sploh bila sposobna doseči. Tokrat me je skupina radovednih Indijcev že čakala v operacijski. Še več jih je bilo kot dan prej. Kot bi prišli na nov šov, sem pomislila. Ne moreš se dreti še enkrat, mi je brnelo v glavi. Če si preživela prvi masaker, boš še drugega. Ko je začela zdravnica s pinceto ponovno trgati kraste z moje noge, sem brez razmišljanja odprla usta in začela naglas peti bosanske sevdalinke: »Na Bembašu, kad ja pođem, na Bembašu planinu, ja ponesoh belo jagnje …« Sploh ne vem, od kod je to prišlo, po mojem čisto nagonsko. Celo operacijo, ne vem, dve, tri ure, sem pela bosanske pesmi, bolj ali manj žalostinke. Bolj ko me je bolelo, bolj naglas sem pela. Crven festić, nano, Moj behare, Miljacka in tako naprej. Tudi od Balaševića in Indexov sem pela, vse, samo da nisem mislila na bolečine. Bolj ko so me rezali na živo, bolj naglas sem pela. Tokrat se zdravniški vajenci niso smejali, na koncu so me nagradili z aplavzom. Noro.
Isto noč sem poklicala rikšo, stisnila zobe in se odvlekla do nje. »Do prvega hotela,« sem rekla, »takoj!« Eni Finci so me potem odpeljali do normalne, moderne bolnišnice, kjer so poznali protibolečinska sredstva in antibiotike. Naslednja dva tedna sem preležala v ašramu Art of living na jugu Indije in počasi okrevala.
Raje ne razlagam, kaj se je z mojim telesom dogajalo med tem časom. Po rokah in nogah mi je zaradi infekcije in neustreznega zdravljenja začel poganjati neke vrste mah, gobe, pojma nima. Grozno, res, ne izmišljujem si.
Epilog zgodbe. Ob vrnitvi v Slovenijo sem zaradi sepse takoj končala na polikliniki. Dali so mi konjski odmerek antibiotikov, ti so zdaj že dolgotrajno infekcijo končno ustavili, vendar so mi na koži ostale velike brazgotine, kot bi bila zažgana.
Ob vrnitvi iz Indije sem šla znova na Onkološki inštitut. Na mamografijo, pregled, na dogovor o odstranitvi dojk, na vse sem bila pripravljena. Kaj se je zgodilo? Neverjetno, tega še danes ne razumem. Slika na mamografiji je bila čista kot solza. V mojih dojkah ni bilo niti enega samega tumorčka, niti ene sence, čisto in nedolžno kot otroška duša. Totalen šok. Zame, za zdravnika pa ne. Rekel je: »Super, tumorjev ni več, pridite na kontrolo čez dve leti.« In to je bilo to. Ni ga zanimalo, kaj se je zgodilo, da so tumorji izginili. Nič nisem rekla. Nisem mu povedala za Indijo in ajurvedsko zdravljenje rakavih celic. Ni ga zanimalo, pa niti časa ni imel. Pred vrati ga je čakalo še deset bolnic, ki verjetno niso imele takšne sreče. Čudeži se dogajajo. Jaz to vem. Samo verjeti je treba vanje.
Pravijo, da za pogum potrebuješ jajca. Da ostaneš pri sebi, ko te vse rine v to, da bi najraje znorel. Da ostaneš na nogah, ko kolena klecajo. Da hodiš naprej, ko te toliko tega vleče nazaj. Da ne zapiraš oči pred nevarnostjo. To počnejo strahopetci. Da gledaš v nevarnost s široko odprtimi očmi. Da bolečino sprejmeš in zdraviš takrat, ko te hoče na hitro pospraviti. Da stopiš naravnost v votel strah, ker je prepričan, da si tega ne upaš. Da obrneš zadeve tako, da strah zbeži pred tabo, ker je končno zaštekal, da s tabo ni heca. In to si moraš povedati vsak ljubi dan.
Mogoče res ne morem spremeniti veliko stvari okoli sebe, vendar če bom pogumna, bom spremenila sebe. Lažje se bom soočala s stvarmi, ki jih ni mogoče spremeniti.
Biti pogumna. To je vse, kar imam. Imam jajca, spakirana v dojkah. Pardon, v glavi. In Katarina, ljubica draga, živeti, živeti, samo to, ne glede na to, kaj se dogaja okoli tebe. (se nadaljuje)
Revija Jana št. 3,18.1.2022
