Pri sedemnajstih je rodno Litijo zamenjal za Ljubljano, nato pa preizkušal študentske klopi na ekonomski fakulteti, a tudi te naposled zamenjal – za praktično usposabljanje. »Pred desetimi leti se je začel počasi uveljavljati Facebook, delal sem na portalu Najdi.si v času prodiranja Googla, ki nas je potem v enem letu povozil.« Spoznal je, da se svet zunaj predavalnic vrti hitreje, kot se na fakulteti uspe menjati vsebina predavanj.
Zadnjih šest let je delal v spletnem oglaševanju, in za oglase na spletu skrbi tudi njegovo podjetje, za katerega ustanovitev se je odločil po enajstih letih v različnih podjetjih. »V teh letih sem spoznal mnogo različnih direktorjev in nikakor nisem želel več delati za takšnega, ki vpije na ljudi, nima nobene empatije do podrejenih; četudi kateremu umre najbližji družinski član, strtega človeka že čez dva dni hladnokrvno pokliče v službo – ker ga nič drugega ne zanima. O takšnem ravnanju, ki sem mu bil priča, sem veliko razmišljal in vedel sem, da takšen ne želim biti.«
Zgrabi bika za roge. Prelomen je bil konec koronskega leta 2020, ko si je rekel: dovolj tuhtanja, zgrabi bika za roge. K temu so še dodatno pripomogle razmere v zadnji službi: nenehno podaljševanje delovnih dni, stiskanje s stroški, pritiski, zaradi katerih so bili s sodelavci čisto na tleh in brez energije. »Takrat sem se odločil, da bom poskusil postati šef, kakršnega sem si vedno želel imeti. To pomeni, da so zaposleni vedno na prvem mestu. Morda izpadejo moje besede kot floskula, ampak res imam vizijo doseči to, da bodo moji zaposleni s ponosom povedali, da delajo pri meni.« Za zdaj mu uspeva in mnogo ljudi pride k njemu na kavo, kot reče razgovoru za službo. »Kar je krasno, saj mi za iskanje kadra ni treba zapravljati dodatnih sredstev. Kadar objavim prosto delovno mesto, takoj prispe več kot 50 življenjepisov.« Če se vam tole sliši prevzetno, naj povem, da Gašper ne zveni tako – prej navdušujoče in hvaležno.
Naročnik ali ljudje? Enaintridesetletni direktor je zaposlene obdaroval z letalsko vozovnico in dopustom, saj je doumel pomembnost večtedenskega odklopa. Po treh letih dopustniške suše je tudi on odpotoval za tri tedne na Kostariko in se vrnil prenovljen. Abstiniranja od dopusta si ni izbral sam, temveč se je s sodelavci v prejšnji službi naposlušal mantre »nikar na dopust«. »Če je kdo za nekaj dni odšel, je moral s sabo odnesti prenosni računalnik in biti dosegljiv za nujne stvari. To je dejansko videti tako, da sicer res lahko ležiš na plaži, ampak se ob pisku obvestila na telefonu moraš odzvati, preveriti, odgovoriti. Zato sem si tudi glede dopusta obljubil: kadar gredo moji zaposleni na dopust, s sabo ne bodo vzeli računalnika. V poslu se tudi nenehno govori, da je naročnik na prvem mestu, meni pa se zdi, da morajo biti na prvem mestu ljudje. Če bodo zaposleni spočiti in zadovoljni ter bodo zjutraj z nasmehom prihajali v službo, bodo bolje in učinkoviteje delali in tako bo tudi naročnik zadovoljnejši. S tem ko postavimo na prvo mesto ljudi, bodo na prvem mestu skupaj z njimi tudi naročniki.«
Več v reviji Jana, št. 4, 25. 1. 2022
