otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Ljudje

Pot, ki nima konca

Trmasta. Odločna. Ranljiva. Nekaj jo žene od mladih nog in prižene na drug konec sveta. Odpotuje tik pred korono. In potem ne more domov. Ujeta sredi morja, na Salomonovih otokih. Odlična opazovalka življenja. In zapisovalka: Avstralija, Tasmanija, Salomonovi otoki, Fidži ... Iskreno se razkrije pred bralcem, knjiga je nabita s čustvi. Anjina mama še nabira moč, da bi jo lahko prebrala do konca, v knjižnicah pa so zanjo dolge čakalne vrste. In kako se ima zdaj Anja doma? Bi še šla na tako pot? Ne, je napisala.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Sediva v celjski kavarni Miško Knjižko. Zadnji teden sem jo spoznavala skozi knjigo. Predstavljala sem si jo drugače, bolj vihravo, frfotavo, naivno, zasanjano, žensko z rahlo odmaknjenim pogledom, odklopljeno, v ponošenih orientalskih oblačilih, bjondo, ki prekipeva od življenja, pa je prvi vtis popolno nasprotje. Previdna, zadržana, prizemljena, urejena (nič pomečkana) gospodična sredi tridesetih zravnano sedi na zofi in vljudno počak na vprašanja. Kaj naj jo sploh vprašam, ko pa je že vse v knjigi?

Celjanka Anja Kovačič je svojo stresno, romantično pustolovščino poti naokoli, da bi prišla k sebi, opisala v knjigi Ujeta v svobodi. Ljubitelji potopisov, sanjavci, raziskovalci, nemirne duše, tisti, ki se spravijo iz cone ugodja, in tisti, ki se ne, so prejeli sočno branje 35-letnice, ki si je dovolila steči daleč od doma. Minulo leto, ko se je vrnila v rodno mesto, ni bilo lahko. Ko je pisala knjigo, je vsak svoj korak podoživela še enkrat. Bralci pravimo, da je bilo vredno. Knjižno potovanje je romantično, razburljivo, prijetno, drzno, pa tudi naporno in dolgo (knjiga ima skoraj 450 strani), a hitro mine. Zna pripovedovati in nastavlja ogledala vsem nam. 

Trideset minut za trinajst let sanj. Zgodbe so kratke, tudi Anjini stavki. Trinajst let je sanjarila o nekom, ki ga je nekoč spoznala na Tajskem in začutila metuljčke v trebuhu. Beau je moški, zaradi katerega je tudi potovala tako zelo daleč na drug konec sveta. V Avstralijo. »Neizpolnjeno pričakovanje, da bo sprevidel moje prizadevanje in trud, ki sem ga vložila, da se ponovno vidiva, je zabolelo.« Samo trideset minut ji nameni tip, potem ko sta si celih 13 let romantično dopisovala, ostajala v stikih in hrepenela po ponovnem srečanju. In ko sta se končno srečala, se on še objeti ni želel, češ da smrdi po celodnevni službi. Ah, se bralcu kar milo stori, ampak Anja se hitro pobere. Pot jo uči drugačnih odzivov. Ob moških doživlja poštene lekcije. Kot recimo ob tistem, ki živi v hišici na drevesu, kamor je Anja prišla čisto na začetku. Spoznala sta se na platformi Coursurfing, kjer si ljudje izmenjavajo svoje domove brezplačno. Pričakoval je, da bi mu prala, pospravljala, kuhala in nudila spolne usluge, medtem ko bi on cele dneve popival ob morju in čakal turiste (bil je potapljaški inštruktor). Ker mu ni ustregla, jo je obsul s prvorazrednimi avstralskimi žaljivkami. Anja, presenečena nad sabo, je vse mirno prenesla, spakirala kovčke in se poslovila od poceni prenočišča, ki je imelo svojo ceno. Romantičen začetek in žalosten konec (brez konca) je zveza z Ryanom, Kanadčanom, s katerim začuti, da bi ji lahko uspelo življenje v dvoje. Preda se divjemu ritmu, ki ga narekuje življenje z njim. Preseli se k njemu v avto in v treh mesecih izživi dvojino, toda v ključnem trenutku spet ostane sama. V raju. A vse te navezanosti, ljubezni, srečanja, intenzivno doživljanje vsega, kar jo obdaja, so eno večjih učenj. »V tem letu se je vame naselila ljubezen do vsega, kar nas obkroža – gre za močno energijo sprejemanja in izpuščanja. Ob nenehnem premikanju po svetu se popotnik mora naučiti hitro sprejeti, vzljubiti in postati ljubljen na neznanem prostoru. Enako hitro pa se mora naučiti tudi spuščati – iz objema, glave, srca …« Spustiti je morala tudi njega. Umrl mu je oče in se je predčasno vrnil. Pot je nadaljevala sama. Ko se je želela vrniti ona, ni bilo več mogoče. Svet se je ustavil. Tudi naši mediji so dramatično poročali o Slovenki, ujeti sredi morja na Salomonovih otokih.

Vrata, zaprta za ves svet. V Avstraliji sploh ni bilo vse tako, kot si je zamišljala, marsikaj pa je bilo celo lepše. Na primer Fidži. »Čarobni otok. Rajski otok. Nebesa na zemlji. Ne, niso rajske samo narava in njene plaže. Taki so tudi ljudje, ki uživajo darove tega zelenega čudeža na Zemlji,« je iskreno navdušena ob prihodu na otok, kjer se preizkusi tudi kot prostovoljna učiteljica, medtem ko prebiva z ljudmi, ki ji namenjajo toliko pozornosti, kot je ne prejme niti od svoje lastne družine. »Pa ne, da mi je ne bi dali. Enostavno z njimi ne preživim toliko časa. Fidžijci so navajeni živeti v skupnosti. Vse delijo. Vsak grižljaj, vsak požirek, vsak košček kosila, tudi tistega zadnjega. In vse premoženje. Vrata vsake hiše so odprta za vsakogar.«

Njena pripoved je o ljudeh. Bolj kot imena krajev in ulic so zanjo bistveni občutki, ki jih doživlja ob njih. Vztrajno išče nekaj novega, še ne okušenega, še ne videnega; prepovedanega, nevarnega. Rada pogleda prav tja, kamor si drugi ne upajo. Ogrozi tudi svoje življenje, a se zdi, kot da jo ves čas nekaj čuva. Zna biti hvaležna. Včasih razume z zamikom. Da bo ostala ujeta v svobodi na Salomonovih otokih, ni načrtovala. Imela je čas, da uredi misli. In je začela pisati knjigo. Ponovno je stopila na pot. Našla je odgovor na vprašanje, kaj je nezavedno iskala ob vseh srečanjih.

Več v reviji Jana št. 51.2.2022