Ljudje

Vse ženske mojega življenja

Marija Šelek
21. 2. 2022, 22.00
Deli članek:

Zgovorni Štajerec, ki je z leti odmerek govorjenja na dan še povečal, prav ta četrtek praznuje 80 let. Čeprav se je v njegovem razburkanem življenju nabralo materiala za dve zajetni knjigi, je s čisto svežo biografijo Vsi me kličejo Tona opravil z obveznostmi do svojega življenja in slovenske smučarije. Nima časa za sedenje in pisanje, mudi se mu živeti – to je vedno znal na polno. Oče slovenskega smučanja, direktor smučarskih reprezentanc Jugoslavije in Slovenije, dolgoletni funkcionar v mednarodni smučarski zvezi, smučar, rokometaš, rokometni sodnik, vrelec pozitivne energije in verjetno eden najdružabnejših ljudi, kar jih hodi na tej strani Alp.

Šimen Zupančič
Tone Vogrinec

Lahko smo izjemno srečni, ker si je Žan Kranjec na letošnjih olimpijskih igrah prismučal medaljo. Kot pravite, nas pa lahko skrbi za prihodnost, saj nimamo zaledja. Če pustimo tekmovalno smučanje, je slovenska smučarska realnost pri nas bolj klavrna: zimske šole v naravi odpadajo, ker se prijavi premalo otrok, saj starši ne zmorejo skoraj 300 evrov stroškov; polovica otrok v tretjem razredu še ni stala na smučkah ... Smučanje je za mnoge družine predrag šport.

Alpsko smučanje je relativno drag šport, to je res. Vendar problem vidim v tem, da so otroci večinoma na elektronskih napravah in izostajajo tudi pri drugih športih – in to je katastrofa. Testiranja po šolah dokazujejo, da so otroci debelejši od predhodnih generacij in se premalo gibljejo. Tele igračke nam bodo pokvarile vso mladino za desetletja, če se ne bo kaj spremenilo. V tekmovalnem smučanju je res malo prirastka, medtem ko generalno gledano še vedno veliko ljudi smuča: kar poglejte med počitnicami na smučišča, na italijanskih in avstrijskih človek ne more verjeti, koliko Slovencev (in Hrvatov) je. Na slovenskih smučiščih imamo bolj ali manj muzejske naprave, pa tudi z naravnimi danostmi smo omejeni – naše Alpe so krasne za hribolazenje, za smučanje pa ne.

Vaša zgodovina je polna ljudi, ogromno znanstev ste sklenili. Med njimi imate tako rekoč neposreden kanal do Putina – samo eno telefonsko številko zavrtite, pa je.

Če bi bila to moja življenjska želja, zagotovo pridem do njega. Brez heca. To pa zato, ker je njegov osebni svetovalec in dolgoletni predsednik ruskega olimpijskega komiteja Leonid Tjagačev svojo športno kariero začel malo za menoj in sem ga uvajal v mednarodno smučarsko srenjo. Klical me je »mein Bruder« (moj brat), ogromno sem mu pomagal, in to se pozna še danes, saj je cela vrsta Slovencev angažirana v ruski reprezentanci.
Z Leonidom sva vedno imela prisrčne prijateljske stike, velikokrat me je vabil na rojstne dneve v Moskvo, pa nisem nikoli šel. Bil je minister za turizem in šport ter predsednik ruskega olimpijskega komiteja, nazadnje sem ga srečal na olimpijskih igrah v Sočiju kot osebnega Putinovega svetovalca. Če bi ga danes poklical in mu, na primer, rekel, da sem stavil 100.000 evrov, da pridem do Putina, bi mi srečanje gotovo uredil.

Stave so pa vaša šibka točka ...
Da se razumemo: ne hodim v igralnice, moje stave so bile vedno družabnega pomena. Alpsko smučanje skorajda ni primerljivo z drugim športom, saj za sabo potegne od 150 do 200 dni odsotnosti od doma in skupnega življenja cele ekipe v hotelih. Če si kot trener tako dolgo z ekipo, si v resnici že družina – ko ob osmih zvečer povečerjaš, si do desetih prost, sediš, diskutiraš in veliko stav je padlo ravno v debatah, včasih za malenkost, drugič so bili stavni vložki precej megalomanski, kot na primer takrat, ko sem v polni smučarski opremi, s smučkami in pancerji vred, skočil v fontano po zmagi Bojana Križaja. Takrat sem to kljub minus petim stopinjam z veseljem napravil. To je bilo evforično veselje in zabava za vse, ki so bili tam.

V Sarajevu ste se pustili ostriči, kasneje ste šli zaradi stave peš iz Ljubljane do Maribora ... 
Slednje je bilo najtežje, saj se hodil dva dni in pol in si pridelal žulje, takrat tudi nisem bil v neki strašni fizični kondiciji, zato so me kolki in kolena po tisti hoji še lep čas boleli. Hodiš in hodiš, pa nikoli konca. Za povrh sem si, trap, obul nove teniske. Na sredi poti mi je sin pripeljal malo boljše čevlje z gibljivo peto.

Iz tega ste naredili pravi šov, kar ste vedno znali. Tudi v tujini. Koliko jezikov govorite?
V klasični gimnaziji sem se učil latinščino, kar je bilo osnova tudi za italijanščino – pasivno torej govorim italijansko in angleško, aktivno govorim nemško, v francoščini sem bil pa blefer.

Da znate francosko, ste se mirno zlagali, sicer ne bi prišli na ugledno francosko smučarsko šolo. Na francoska vprašanja ste potem na izpitu odgovarjali kar v slovenščini! Ali ste bili nori ali pa pogumni?!
Najprej sem prinesel okoli generalnega sekretarja v Beogradu, ki je znal francosko. Vprašal me je, kako obvladam francosko, jaz pa sem butnil: Pa relativno dobro! (smeh) Znal sem pa le nekaj besed, kot »bon jour, ça va ...«.  Potem je dejal, no, v redu, poskusimo. V Franciji sem imel srečo, da je bilo še nekaj meni podobnih tičev, ki so bolj slabo govorili francosko, in je precej izobraževanja potekalo v angleščini, ampak šolska naloga je bila v francoščini in takrat sem mislil, da me bodo nagnali, češ da se zafrkavam, ker sem odgovore pisal v slovenščini. V živo se spominjam, kako so me poklicali: Monsieur Vogrineeeek! In sem šel na zagovor k ravnatelju.

Več v Jani, št. 8, 22. 2. 2022