Klobuk se sname in ne kape, je poudarila. Vsega je – menda – kriv Srečko Katanec: »Vsi pravijo 'kapo dol'. Pri tistem sporu med Zahovićem in Katancem mislim, da je bil Katanec tisti, ki je rekel 'kapo dol'. Reče se klobuk dol in moj poklon, ne pa kapo dol!« Sva potem zelo kakovostno pojamrali nad nizko splošno ravnjo poznavanja slovenščine. In je bila takoj moja.
Telovadnica na prostem. Majda Rižnar, magistra razrednega pouka, je bila enainštirideset let učiteljica razrednega pouka, največ je učila peti razred, pa tri krožke je vodila, zdaj je pa kakšnega pol leta upokojena. Ali pogreša otroke in šolo? Čisto nič, pravi odločno in brez trenutka oklevanja. »Sem deloholik, bila in sem. Nekaj sodelavcev me je poklicalo, kako sem se navadila na to življenje, in jaz pravim, krasno – veš, kje sem zdaj? Hodim! Vsak dan od tri do štiri ure hodim. Veste, koliko se prehodi v štirih urah! Maribor je zelo velik, to je telovadnica na prostem. Koliko je hribčkov, koliko je možnih sprehodov po ravnini. Nekaj je pešačenja, nekaj pa tudi kolesarjenja. Nobenih stroškov ni, saj ne uporabljam nobenega javnega prevoza! Kako se imam v penziji? Nobenega problema! Pešačenje, kolesarjenje, ogromno berem, strastna bralka sem.«
In pokaže list z risbo drevesa, ves list zavzame. Drevo ima ogromno listkov. »Predlani, ko smo imeli pouk na daljavo, je učiteljica športne vzgoje dala učencem tale list; naj si za vsako uro, ki jo preživijo zunaj, pobarvajo en listek na tem drevesu, potem je treba pa narediti seštevek po mesecih. Začeli smo predlani prvega novembra. To je bilo narejeno zato, da učenci ne bi bili ves čas pred računalnikom, pa sem rekla, saj to je tudi ideja zame, in sem si to sprintala.« Na njenem drevesu so vsi listki pobarvani. Vsi do zadnjega. Prvi mesec, novembra, je pobarvala 40 listkov, julija med počitnicami že 120.
»Trdo sem delala vse življenje, do tistega zadnjega junijskega dneva. Karkoli so me prosili, nič mi ni bilo odveč. Živela sem za ta poklic. A ga prav nič ne pogrešam,« pravi. Zdaj lahko knjige prebira »v kosu«, medtem ko jih je prej po koščkih, dovolj časa ima za številne časopise in revije, ki jih bere poleg Jane.
Skrivnost v mamini omari. Do prvih številk Jane je prišla na skrivaj. Pa zakaj je bilo treba to skrivati, pravim nejeverno. »Zato, ker je bila takrat vzgoja takšna. Se spomnite, kako so Jano oglaševali? Moški, to se vas ne tiče. In jaz sem našla to revijo, mama jo je imela skrito v omari v svoji spalnici, kamor s sestro nisva imeli vstopa. Noro – malo listam in so bile fotografije poroda. A tako je to videti? Danes marsikaj ni tabu – je pa zato kaj drugega. Takrat pa je bilo tabu, kako si prišel na svet, pa menstruacija in take zadeve. To zdaj vse razkrivajo, kar je pohvalno. In brala sem kolumne Sandija Čolnika, kar nekaj časa jih je imel – bogve, koliko sem razumela, ampak sem jih brala.«
In nadaljuje z današnjimi kolumnisti in novinarji, vse pozna, za vse ima samo lepe besede. »Všeč mi je tudi, da brišete stereotipe. Nekoč Branka Grujičić, ki ima deklico z downovim sindromom, zdaj pa Dragica Kraljič. Njen zadnji stavek je vedno isti in udaren.« (»Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!« op. a.). Saša Einsiedler s svojimi nasveti pomaga ogromno ljudem, pa Eva Hrovat Kuhar tudi. Majda Juvan, moja soimenjakinja, ta vedno super napiše ...«
Revijo začne ponavadi brati pri uvodniku, te ima zelo rada. »Na naslovnici pogledam naslove, potem grem pa k uvodniku. Bernarda Jeklin, Vasja Jager ... to poiščem. Super je, da imate toliko različnih tem, tudi takih, ki dajo veliko misliti, ampak nikoli s pedagoškim prstom! Mora biti neka vzgojna poanta, ki jo prebereš med vrsticami – ali pa tudi ne.«
Sveže žemljice. In seveda terjamo odgovor, zakaj kljub petdesetletni zvestobi ni naročnica revije. »Nekaj časa sem bila naročena na revijo, potem smo šli pa na morje, revija me je čakala doma, ampak jaz hočem Jano brati v torek! Saj jo lahko tam kupim, se je pa zgodilo, da kdaj na morju Jane ni bilo in potem sta jo pač kupila sin ali hči in me je počakala – ampak jaz hočem sveže žemljice!« Z možem imata poseben torkov obred: Jano ji vedno kupi on.
Prejšnja bralka, ki smo jo predstavili, je imela vsega po troje, pravi Majda Rižnar, »jaz pa po dvoje: dva otroka, hčerko in sina, dva vnuka, vnukinjo in vnuka, dvakrat sem študirala ob delu (pedagoška fakulteta in magisterij).« Moža ima pa samo enega, ampak s tistim sta poročena že enainštirideseto leto.
»Zelo sem kritična, zato sem imela kdaj v življenju težave,« prizna – toda prav zato, ker ne špara pregovornega jezika, je že dvakrat objavila prispevek v Jani, pa v drugih časopisih tudi, in je bila nekoč celo med desetimi nominiranci za Večerov bob leta.
In še vedno ne more iz svoje učiteljske kože, za naš obisk se je temeljito pripravila, ima list papirja, na obeh straneh gosto natipkan, poln stvari, ki nam jih hoče povedati. Ne uspemo čisto vsega predelati, si pa vzamemo čas, da razloži, kako ji je Jana pogosto služila tudi kot učni pripomoček – seveda prirejena za razumevanje enajstletnikov. Lista po Jani in pokaže – članek o domačem nasilju je, na primer, odlično izhodišče za pogovor o nasilju, rubrika Antona Komata za ekološke teme ... »Štirje razredi pred nami, štirje še po petem razredu. Ti otroci so v tako krasni sredini in so tako gnetljivo testo.«
Majda in Peter Rižnar, klobuk dol. In poklon.
Skupne zgodbe
Majdin mož Peter Rižnar je šel ob našem obisku »solidarno ven«, kot je rekla njegova žena, ampak ko smo izvedeli, da je on tisti, ki vsak teden kupi Jano in jo občasno tudi bere – čeprav vedno za nazaj – smo ga hoteli spoznati. In se ga je splačalo počakati, saj je povedal nekaj zares lepega.
»Kaj mi je pri Jani najbolj všeč? V družbi ni vse ločeno na žensko in na moško, zgodbe so skupne. Isto usodo delimo eni in drugi, eni brez drugih nismo nič, zato mi je ta povezava med ženskim in moškim v neki reviji tako všeč. Če normalno razmišljaš, najdeš sebe v člankih, ki, na primer, opisujejo ženske težave – pa saj mi smo zraven, mi smo sopotniki. Dejansko se učim iz Jane. Berem še veliko drugih revij, potem me pa Majda včasih opozori, to pa moraš prebrati. Jaz berem za nazaj, že od nekdaj. Kupim si revije, glavno, da jih imam, kdaj jih bom pa prebral ... Po eni strani je to užitek, po drugi pa slabost. Ampak zdaj me je že naučila, da me ne spusti, dokler ne preberem. Reče mi, še nisi prebral? Potem pa zdaj preberi, imaš pet minut časa.«
Klobuk, ponovno
»Bernarda Jeklin je isti letnik kot moja mama. Super piše, jaz jo še kar berem. Iz prvih let Jane se še spomnim, o čem je pisala. V meni je to vzbudilo občudovanje, kako je, na primer, pisala o pastiricah, ki so pasle ovce v Sirogojnu! Taka dizajnerska oblačila so izdelovale, ljubi bog! In kakšne članke je pisala o modi – predstavljajte si, petdeset let nazaj, da se o modi piše na tak način! To sem kar srkala. V reportaži iz Sirogojna je hvalila tiste pastirice, ki so ovce pasle, in so jih tudi fotografirali s pletilkami in z volno. Fascinirala me je s tem. Pa denar so zbirali za neko kravo ... Oglasila se je, kadar je bilo treba. Klobuk dol pred njo! Klobuk dol in poklon.«
Jana št. 9, 1.3.2022
