nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Veronika Strnad Odkrito.si

Veronika Strnad - Ni je težko nasmejati

damir krznar Ekipa24.si

Oglasil se je Damir Krznar in sporočil: Nisem še...

Ljudje

Trije sveti raki (22)

Če sem prvih nekaj mesecev po diagnozi mislila, da bom kmalu umrla za posledicami raka, se to, kot vidimo, še ni zgodilo. Še vedno sem osrednja igralka v tej drami brez scenarija. Roko na srce, nisem si želela te vloge, raje bi pisala kaj zabavnejšega. Tako je naneslo in iz tega je treba zdaj potegniti najboljše.

V zadnjih mesecih je nepričakovano umrlo nekaj mojih znancev, večina zaradi posledic okužbe s covidom. Trije možakarji so bili mojih let, bolj zdravi od mene. Umrl je tudi Aki Rahimovski/Parni valjak, Meat Loaf, ameriški pevec, 17-letni sin Sinead O’Connor. Umrl je tudi 11-letni sin mojega znanca, za posledicami levkemije. Pri zadnji novici sem se zjokala na polno. Čudna so pota gospodova in nihče izmed nas ne ve, kdaj nastopi njegova ura, ko preidemo v neko drugo dimenzijo. Mnogi verjamemo v posmrtna življenja, takšna in drugačna, nekateri ne verjamejo v nič. Tudi sama sem imela obdobje, ko sem mislila, da smo ljudje en velik nič. Prah si in v prah se povrneš. Zgodba milijonov in milijonov ljudi, niti ena ni drugačna.

Svet okoli mene se je nekako upočasnil. Čas teče drugače, ko paziš na vsak korak. Hodim po tankem ledu, vsak korak je težak in zahteva, da sem pazljiva do popolnosti. Vem, da se nikakor ne morem vrniti, lahko grem samo naprej. Ko krenem, se ne morem več zaustaviti. Vlečejo me neke zamisli, čuden občutek, da me tam nekje, v jutrišnjem dnevu, čaka nekaj, po čemer tako hrepenim. Ampak v vsakem trenutku lahko led pod mano poči in zaustavi moje gibanje. In v tem je tudi čar vsega.

Najbolj cenimo tisto, do česar smo se v življenju težko dokopali. Iz uspehov se bore malo naučimo, iz neuspehov lekcije za vse življenje. Vse gre v ta račun, vsak korak, tresljaj in padec. Hodim po tankem ledu, svoje besede vodim na povodcu, vnaprej zaustavljam strahove, ki čakajo v zasedi, in zapiram oči pred ovirami.

Specialist internistične onkologije dr. Domen Ribnikar, simpatičen, rjavook zdravnik sredi tridesetih, h kateremu me pošljejo, mi je takoj povšeči. Sproščen in umirjen mi nemudoma da občutek varnosti. Moj novi rešitelj mi zaupa, da je pri njegovih 18 letih za rakom dojk zbolela tudi njegova mama. Tudi ta izkušnja je vplivala na to, da je svoje življenje in energijo posvetil raziskovanju ter zdravljenju kancerogenih bolezni. Med drugim se je šolal v Ameriki. Pogovoriva se o tem, kje sva, in o zdravljenju, ki me čaka. Še enkrat gre čez moje histološke izvide, govori počasi, jaz spet avtomatično kimam, po hrbtu mi teče mrzel pot: »Invazivni duktalni rak … tumor je hormonsko neodvisen … vsaj petnajst fokusov invazivnega raka … HER-2 pozitiven … od 30 do 40 odstotkov rakastih celic …«

Eee? O čem govori? V glavi se mi druga za drugo prižigajo rdeče lučke. Alarm, alarm. »Čakte malo, dr. Ribnikar, oprostite, ne razumem najbolje. Že dr. Brecelj mi je razlagal podobne zadeve, nekaj se mi je svitalo, pa nisem zmogla ali preprosto nisem hotela verjeti. Sem vas dobro razumela, vi meni zdaj po teh izvidih naštevate, da imam ne enega raka, temveč kar tri rake naenkrat?«

»Ja, tako nekako,« odgovori mirno dr. Ribnikar, meni pa srce razbija glasno kot cerkveni zvon. »Z operacijo smo vam odstranili dva, tretjega, torej teh 15 žarišč invazivnega karcinoma, pa se bomo zdaj lotili z medikamenti.« Še vsaj deset minut mi razlaga možnosti, brez kemoterapije ne bo šlo, sprašujem ga o statistiki preživetja. Predpiše mi šest ciklusov kemoterapije, pozneje pa tudi obsevanje. Bova videla. Do takrat je še dolga pot.

Šest ciklusov kemoterapije, to bom pa ja zmogla, pomislim, to ni tako veliko. Sem že slišala za ljudi, ki so jih prestali tudi po 18. Je pa res, da je terapij s citostatiki mnogo, toliko, kot je kombinacij rakavih obolenj, vsak karcinom ima svoje posebnosti in terapije. Nekateri bolniki hodijo na kemoterapijo vsak dan, nekateri na nekaj dni, na en teden, nekaj tednov, časovni termini se razlikujejo glede na vrsto karcinoma. »Koliko pa je največ ciklusov kemoterapije za mojo kombinacijo raka?« »Šest,« odgovori dr. Ribnikar. Aha. Največ. Super. 

V grlu imam ogromen cmok. Niti jokati ne morem. Trije raki? Pa je to sploh še normalno? Nekateri ljudje komaj premagajo enega raka, kako bom sama premagala tri? Nemogoče. To je moj konec. Zagotovo.

Kemoterapija me čaka prihodnji teden in spet se mi zdi, da bi najraje pobegnila, kamor koli, stran od sebe, od svojega življenja, najraje bi skočila iz lastnega telesa, pa ne gre. Znova se počutim ujeta. Večer pred kemoterapijo je pri meni doma kot na zadnji večerji. Depresivno. Jutri bo vse drugače, si rečem. Jutri te bo tista kemoterapija spremenila. Bog ve, v kaj.    

Trudim se, da ne bi mislila na to, kaj me čaka v prihodnjih dneh, trudim se, da ne bi mislila na to, da zdravljenje s citostatiki (kemoterapija) učinkuje na ves organizem, predvsem na hitro deleče se celice, kar rakaste celice zagotovo so. Vendar pa kemoterapija prizadene tudi normalne in zdrave celice, sluznico, prebavne poti, notranje organe, srce, lase, krvne celice … Stranski učinki kemoterapije so težki in izčrpavajoči. Razlikujejo se od citostatika do citostatika, v praksi pa to pomeni, da se bolniki soočamo s slabostjo, bolečinami, bruhanjem, drisko, izpadanjem las, izgubo spomina, izgubo teže ali pa ravno obratno, s krvavitvami itn. Od ljudi, ki so šli čez to Golgoto, sem slišala različne zgodbe. Zadnjič berem zgodbo 30-letnega Ljubljančana Elvisa Džafića, nogometnega vratarja, ki so mu pred tremi leti diagnosticirali rak limfatičnega sistema oziroma t. i. Hodginkov limfom. Prestal je štiri cikluse kemoterapij, med prvim in drugim ciklusom je s prijatelji celo igral dvoranski nogomet. Danes je zdrav in svojo nogometno pot nadaljuje v ljubljanski Iliriji. Torej se da in je vse mogoče. In potem spet poslušam in berem zgodbe ljudi, čigar telesa niso prenesla posledic tako močnih medikamentov, poznam ženske, ki imajo zaradi kemoterapije kronično porušeno zdravje. Znančeva žena je dve leti po zdravljenju s citostatiki še vedno na bolniški, še vedno jo tako bolijo kosti, da ne more niti hoditi. O dragi bog.  (se nadaljuje)

Revija Jana št. 10, 8.3.2022