Kakšna je bila mala Ajda? Živahna, na drevesih, v potoku, ali zadržana, mirna, plašna?
Pravijo, da sem bila vesel, svetel otrok. Lahko sem vzpostavljala komunikacijo in znala sem se sama zamotiti. Ko sem bila stara tri leta, smo potovali z vzhodne na zahodno ameriško obalo z avtomobilom, ki mu je odpovedal eden od valjev že na začetku poti. Vozili smo se po osemnajst ur na dan. Starša sta mi uredila igralnico na zadnjem sedežu in tam sem bila bolj ali manj zaposlena sama s seboj, postavljala sem se na glavo in v dvanajstih dneh mi je samo enkrat pregorela varovalka. Ustavili smo na počivališču, se malo sprehodili, krmili veverice, popili kokakolo, pa je šlo spet naprej.
Kot mlada družina ste veliko potovali z očetom, ki je študiral v tujini.
Bila sem »romski« otrok. Nahrbtnik in smo šli. Veliko smo se selili. Nekaj časa smo živeli v Bostonu, tam je oče delal doktorat na Harvardu, vmes smo osem mesecev živeli v Parizu, vsako poletje pa smo se vrnili v Slovenijo in bili v Kostanjevici na Krki, kjer so živeli moji stari starši. Tam je bila naša baza. Ko pa je oče zaključil študij, je dobil službo v Narodni galeriji in smo se mi trije preselili v Ljubljano, potem pa sta se nam pridružila še sestra in brat.
Kako vas je to zaznamovalo?
Verjetno sem zaradi teh zgodnjih izkušenj dobila širše obzorje. Svet mi je postal domač. Ker sem tolikokrat menjala okolje, je postalo samoumevno, da se moram prilagoditi jaz in ne obratno. Še vedno zelo rada potujem in se hitro znajdem. Ker je mama družinski proračun dopolnjevala kot varuška, je bilo stanovanje polno otrok. Z njimi sem delila svoje igrače, svojo sobo in posteljo. Na ta čas imam zelo lepe spomine. Da pa sem obdržala korak z vrstniki, sem vseeno hodila v vrtec. Ena od anekdot je iz francoskega vrtca, kjer je bil problem jezik. Ko vzgojiteljicam nisem mogla dopovedati, da me tišči na stranišče, smo zadevo uredili otroci med seboj. Fantje so mi pokazali, kako se lula v pisoar. (smeh)
Kolikor vem, ste zaključili dve fakulteti, fakulteto za družbene vede in igralsko akademijo. Kako to? Niste imeli poguma za igralsko takoj po gimnaziji?
Zelo sem si želela na akademijo, a nisem zbrala poguma, da bi se soočila s sprejemnimi izpiti. Izbrala sem zase lažjo pot in se vpisala na komunikologijo, šele pozneje še vzporedno na akademijo. Tako sem morala študijske obveznosti opravljati sproti na obeh fakultetah. Izkušnja je bila zelo koristna, saj sem se morala osredotočiti na svoje cilje, razporejati čas, se držati načrta in vztrajati.
In drugi študij je bil šele pravi.
Šele ko sem prišla na akademijo, sem videla, kaj pomeni študirati nekaj, kar te res zanima, veseli in osrečuje. Zato mi ni bilo odveč opravljati obveznosti tudi na FDV, kjer se mi je študij po dveh letih zazdel kot tlaka. Zato vsakemu mlademu človeku želim, da najde tisto, kar ga veseli. Že v prvem poskusu!
In teater, film in televizija so stvari, ki vas še danes navdušujejo.
Ja, to je nekaj, kar me izpolnjuje, na trenutke sicer tudi frustrira, vzbuja vso paleto čustev. V tem je bogastvo izkušnje mojega poklica. Navdihuje me in mi daje možnost vpogleda v različne zgodbe ter njihove različne interpretacije. Pomaga mi uvideti odnose in razmerja med ljudmi, se vživeti vanje ter razumeti njihove značaje.
V nadaljevanki V imenu ljudstva in Vse punce mojega brata igrate zelo naravno, nič ne pretiravate s kakšno mimiko, vaša igra je zelo pristna.
Hvala. Na akademiji smo sicer imeli predmet igra pred kamero, a je bil precej okrnjen. Po zaključenem študiju sem intenzivno snemala nadaljevanko Ena žlahtna štorija in šele tam pridobila prepotrebne izkušnje, obrtno znanje ter kilometrino.
Več v reviji Jana, št. 11, 15.3.2022.
