otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Ljudje

Tako majhni, pa takšni borci!

Že ko je v negotovosti in stiski čakala na predčasen porod ter na svojem pametnem telefonu po spletu iskala spodbudne zgodbe o nedonošenčkih, ki bi jo pomirile, pa jih ni našla, se je novinarka in mamica nedonošenih dvojčkov Petra Znoj odločila, da jih bo zbrala sama – v pomoč vsem tistim mamicam, ki se bodo znašle v podobnem položaju. Njen projekt Junaki prvega nadstropja, ki je nastajal dve leti, je pred kratkim ugledal luč sveta. V knjigi z istoimenskim naslovom je zbrala zgodbe malih borcev in njihovih staršev, ki so opomnik, kako močno se mali junaki borijo za življenje, ter motivacija in uteha mamicam, ki jih ta pot še čaka. »Naši borci naj bodo navdih, da se v življenju nikoli ne predajte!« pravi.

Avtor:

Katja Bozic

Značke:

»Rojstvo nedonošenčkov je bilo zame zelo travmatična izkušnja,« svojo pripoved začne Petra, ki je sicer vedela, da se bosta malčka rodila predčasno, a da bo to že v 29. tednu, si ni predstavljala.

Stresna nosečnost. Čeprav naj bi bila nosečnost blaženo stanje, je bila za Petro stresna. Po veselju, ko ti pokažejo prvi ultrazvok otročka in ti presenečenemu povedo, da ne bo samo eden, ampak dva, te podatki, ki ti jih nanizajo potem, treščijo na trda tla. »Ko so ugotovili, da sta dvojčka enojajčna, so mi povedali, da je pri njih desetodstotna možnost zapletov, da lahko pride do sindroma TTTS (sindrom transfuzije od enega dvojčka k drugemu). Na vsakem pregledu na dva tedna sem izvedela kaj, kar mi je povzročalo nemir,« se spominja. Vseeno je skušala vse to odmisliti in upala na najboljše. Ker je imela predviden rok poroda 23. septembra (Adam in Žan sta danes stara dve leti in pol), sta se s partnerjem želela na začetku julija še za nekaj dni odpraviti na morje. Spakirala je kovčke, da bi po pregledu odpotovala. »Ker je pregled trajal dlje kot običajno, sem postajala čedalje bolj nervozna, vedela sem, da nekaj ni v redu. Ginekologinja mi je povedala, da manjši dvojček ne pridobiva več teže in da so se pretoki do njiju povsem ustavili ter da bomo morali zaključiti nosečnost. Bila sem povsem zbegana. Kaj to pomeni, splav? Nisem razumela, da bom rodila, saj sem bila vendar šele v 29. tednu nosečnosti! Do poroda je bilo še deset tednov!«
To je bilo zadnje, česar se spomni, nadaljnje dogodke je preživela kot na avtopilotu. Ostala je v porodnišnici in negotova čakala, kaj se bo zgodilo. Da bi se vsaj malo umirila, je na spletu iskala kakšno zgodbo, ki bi bila podobna njeni, da bi vedela, kaj lahko pričakuje, in se pomirila. »Prestrašen si, nihče ti ne more nič povedati, nobenega zagotovila nimaš, da se bo vse srečno izteklo.« Lahko samo upaš. »Na leto se rodi okoli 1400 nedonošenčkov, a sem imela v tistih trenutkih občutek, da sem edina. Tisti, ki se niso znašli v podobni situaciji, ti ne morejo pomagati, ker ne razumejo, kaj se ti dogaja. Vse sorte misli so se mi podile po glavi. Ogromno je bilo scenarijev, v najslabšem primeru bi lahko ostala brez obeh otrok, lahko bi prišla domov z enim ali z obema. Povsem izgubljena sem bila.«

Najlažje je kriviti sebe. Še danes se ji skrči želodec ob spominu na porod s carskim rezom. »Prvi se je rodil Adam. Čeprav si vesel, ko vidiš svojega otroka, mi je bilo po drugi strani grozno – imel je vsega 900 gramov, okoli vratu je imel zavito popkovino, bil je ves moder, kot vesoljček. Tako sem bila presenečena, da nisem opazila, da ni niti zajokal. Žan je bil že bolj podoben dojenčku, rodil se je s 1540 grami in je takoj zajokal. Šele takrat me je prešinilo, da Adama nisem slišala, saj so ga takoj odnesli v inkubator in začeli predihavati. Zdelo se mi je, kot da dogajanje gledam od nekod daleč, otroka so vzeli iz mojega telesa, niti dotaknila se ju nisem. Pet ur pozneje so mi povedali, da sta zadihala in sta za zdaj stabilna. Prvič sem ju videla šele naslednji dan.« O, moj bog, to sta moja otroka, si je rekla s solzami v očeh, ko ju je videla tako drobcena in vsa v cevkah. »Po eni strani si vesel, da otroček diha, po drugi pa te je strah, ali bo to bitje preživelo. Potem sem se umirila. Pet minut po obisku pa mi je sestra povedala, da je prvih 48 ur ključnih, in spet sem bila v strahu. Vsako jutro si nervozen, kaj ti bodo povedali.«
V nemoči, da bi pomagala otročkoma, si je naprtila še krivdo. »Ker sem rodila nedonošenčka, sem imela občutek, da sem otroka pustila na cedilu že na najosnovnejši ravni, kot je rojstvo. Kakšna mama sem, da dopustim, da se morata moja otroka takoj, ko se rodita, boriti za življenje. Spraševala sem se, ali bi bilo kaj drugače, če bi več počivala, drugače jedla … Vem, da ne bi bilo, ampak preprosto hočeš najti razlog, zakaj se je to zgodilo, in najlaže je kriviti sebe.«

Prvo kengurujčkanje. V veliko uteho so ji bile sostanovalke v apartmaju, prav tako mamice nedonošenčkov. »Če si prišel nazaj v sobo objokan, so točno vedele, kaj preživljaš. Skupaj smo jokale, se bodrile in veselile napredka naših otrok. To mi je ogromno pomenilo. Povezale smo se in še vedno se slišimo vsaj enkrat na teden. Prav tako so bili topli in sočutni zdravniki ter sestre na intenzivnem oddelku. Z našimi otročki so ravnali s tako ljubeznijo, da še danes pravim, da sta moja otroka malce tudi njihova. Zaradi njih je bilo to obdobje malo lažje, saj sem vedela, da ju bom zvečer, ko se bom od njiju poslovila, pustila v dobrih rokah. Če bi morala izpostaviti en trenutek, ki mi bo za vedno ostal v spominu, je to prvo kengurujčkanje. Svoja otroka sem prvič čutila, ko sta bila stara deset dni. Samo mame vemo, kako hudo je, ko ne moreš prijeti, objeti svojega otroka in ga imeti ob sebi, ker priključen na cevke sam leži v inkubatorju.« Otročka sta imela kar nekaj težav – znižano število trombocitov, razširjene dele ledvic, razširjene ventrikle v možganih, kar nakazuje, da sta mogoče imela možganske krvavitve … »Vendar sta bila moja borca v resnici srečneža, saj njune težave niso bile nič v primerjavi z drugimi nedonošenčki, ki so se borili ob njiju v prvem nadstropju ljubljanske porodnišnice. Nikoli ne bom pozabila našega pediatra (ki mu bom do konca življenja hvaležna za vse, kar je naredil za Adama in Žana), ko me je pred odhodom iz porodnišnice po 46 dneh vprašal, ali se sploh zavedam, kakšno srečo smo imeli, da smo prišli do odpusta brez večjih zapletov.«

Več v reviji Jana, št. 11, 15.2.2022