Po vaši knjigi bi lahko nastal vodnik po barih in gostilnah, kjer ste se srečevali s pomembnimi akterji v vaši novinarski karieri – tako za intervjuje kot zakulisno dogovarjanje o usodi vašega časopisa. Po poteh Šurle … Kaj ste največkrat pili?

Po navadi sem pil čaj ali mineralno vodo, alkoholnih pijač ne pijem, ker je moj pokojni oče spil že dovolj. Zelo redko sem ob posebnih priložnostih spil kaj alkoholnega. Prihajam z Dolenjskega, izpod Gorjancev, kjer so imeli v mojem otroštvu veliko vinogradov, šmarnico, in so govorili, da je pol promila že v zraku. Videl sem, kaj alkohol naredi ljudem, kakšen negativen vpliv ima. Če v takem okolju ne piješ, si kot mlad človek posebnež, izločen iz družbe. Tudi moji vrstniki so me zaradi tega včasih čudno gledali. Sicer pa je moja družinska zgodba precej tragična, saj je bil moj oče najprej poročen z mamino sestro, v prvem letu zakona pa je oba, ko sta pešačila na obisk k sorodnikom na cesti Novo mesto–Metlika, zbil pijan voznik. Oče je preživel, noseča žena je umrla. Čez dobro leto se je oče poročil z ženino sestro, mojo mamo, nato se je rodil moj brat, čez pet let še jaz. Oče v tem drugem zakonu ni bil najbolj srečen, vedno je v ozadju visela tragedija. Šel je tudi na delo v Nemčijo, se vrnil in podlegel alkoholu. Najbrž ni našel miru v duši, česar najprej nisem razumel, sem pa dojel pozneje.

Ste tole knjigo morali napisati, dati iz sebe?

Na neki način da. Če ne bi zbolel, knjige ne bi bilo. Diagnosticirali so mi tumor na debelem črevesu, ki se je vrasel v trebušno steno. Kar 16 tednov sem preživel v bolnišnici, imel tri operacije, kemoterapij in obsevanj sploh ne štejem – hvala bogu, da sem sploh še živ. V bolnišnici se mi je vrtel film za nazaj, ogromno sem razmišljal o svoji karieri, življenju, to je pol leta viselo na nitki. Nisem vedel, ali bom živel še en teden ali en mesec. To so izjemno hude stvari. Bolezen me je doletela praktično čez noč, bil je totalen šok. Ko povsem sam ležiš v bolnišnici, razmišljaš, kaj bi lahko naredil drugače, a za nazaj se, žal, ne da nič spremeniti. Takrat sem se odločil, da če pridem k sebi in če bom pri močeh, se bom lotil pisanja. V novinarstvu sem 25 let in marsikaj sem doživel, videl, marsikaj javnosti neznanega se je dogajalo v ozadju. Zdelo se mi je škoda, da bi to šlo z mano v grob. Poleg pisanja, ki je bilo neke vrste terapija, se mi je zgodilo še nekaj zanimivega. Začel sem poslušati narodno-zabavno glasbo!

Nikoli prej je niste, čeprav se je na Gorjancih že moralo slišati kakšnega Slaka?

To že, ampak v mladosti sem poslušal marsikaj drugega, narodno-zabavna glasba pa mi je šla na živce. Zdaj mi je kar naenkrat postala všeč. Nekaj se je premaknilo v meni.

Morda ste se ob teh zvokih počutili domače …

Morda res. Vsak, ki je prišel na obisk in je slišal v ozadju glasbo s TV Veseljak, me je vprašal, ali se mi je zmešalo. Ampak name je ta glasba ob pisanju delovala terapevtsko, bila mi je v uteho.

Slabi dve leti je od postavitve diagnoze rak. Ste se spraševali, s čim sem si to zaslužil, zakaj jaz?

Gotovo. Mislil sem, da se meni kaj takega ne bo zgodilo, niti nisem vedel, kaj pomeni zboleti za rakom, nisem vedel, da v Sloveniji za rakom zboli 15.000 ljudi. Vsako leto! Murska Sobota ima malo več kot 10.000 prebivalcev. Vsakokrat, ko grem na Onkološki inštitut, se zgrozim. Tam srečujem ogromno ljudi, ne samo starih, tudi mlade punce, fante. Zadnji dve leti smo imeli epidemijo, hkrati pa imamo vsako leto epidemijo raka.
Prej sem živel relativno zdravo, nisem ne pil ne kadil, zasvojen sem bil z delom. Zdravnike sem spraševal, zaradi česa zboliš, in so mi odgovorili, da je največ v glavi – stres. K bolezni lahko pripomore tudi hrana, neredno prehranjevanje. Bil sem zmotno prepričan, da je surova zelenjava zdrava. Ampak hrana z veliko vlaknin je težje prebavljiva, in to ima lahko negativne posledice, tako kot premastna hrana, živalske maščobe …
Eno leto sem nosil stomo, ko je za odvajanje blata preko trebuha iz tankega črevesa speljana vrečka, kar ni prijetno. Na zadnji operaciji so mi to odstranili in nekaj časa traja, da se mikroflora v črevesju ponovno vzpostavi. Ko sem prehransko svetovalko na Onkološkem inštitutu vprašal, ali bi bilo dobro, da si kupim probiotike, mi je odgovorila, da je to metanje denarja stran in da naj vsak dan pojem jogurt LCA, saj bom tako dobil vse, kar potrebujem. Namesto surove zelenjave pa je bolje, da jem kuhano. Še vedno ne smem jesti surovih jabolk in solate endivije, na primer. Oboje je težje prebavljivo.

Nikoli ni dobro leto za bolezen, vendar ste vi zboleli 2020, ko so vsi videli le covid. Vi pa s pregleda na pregled, ki niso pokazali ničesar, še dobro, da se je vztrajno oglašala bolečina.

Začelo se je sredi 2020 z bolečino v trebuhu, sledilo je kar nekaj obiskov pri osebni zdravnici, najprej mi je predpisala tablete nolpaza za želodec in sem šel veselo domov. Pa se je bolečina spet pojavila in so me poslali na gastroskopijo, tam je tudi bilo vse v redu. Še vedno pa me je bolelo. Po treh mesecih sem moral na urgenco. Imel sem srečo, da je ravno takrat delala zdravnica Tina Kurent z gastro klinike. Dejala je, da bakterija ne more boleti in da gre gotovo za nekaj drugega. Pod nujno me je poslala na CT in tam me je po prejemu izvida skoraj kap! Tumor.

 Več v reviji Jana, št. 12, 22. 3. 2022